Žeželj

Nad Kolpo in Vinico, stoji na 334 metrov visokem hribu božjepotna cerkev Marijinega imena na Žežlju, ki je eno izmed najimenitnejših svetišč v Beli krajini.

Kraj je bil že v prazgodovini naseljen z Japodi. Žeželj je odlična razgledna točka, saj se od tam lahko nadzoruje vsa pokrajina ob Kolpi. Krajevno ime je že od nekdaj zbujalo vprašanja; starejši prebivalci pravijo, da narečna beseda žeželj pomeni lopato za pepel pri krušni peči, v prenesenem pomenu pa gorjačo. Nekateri iščejo izvor v nemški besedi Sessel, kar pomeni stol, češ, nemški viteški križniki so govorili o kraju Maria am Sessel - Marija na stolu. Njena podoba v žeželjski cerkvi je res taka, da Marija prestoluje.

Začetki svetišča na Žežlju so oviti v skrivnost. Stari zapisi pravijo, da so prebivalce okoliških krajev v prvi polovici prejšnjega tisočletja pogosto mučile vremenske ujme. Zaradi obilnega deževja, poznospomladanskega snega in kobilic jih je veliko umrlo od lakote, smrtno bero pa so še povečevale kužne bolezni. Zaradi teh nadlog je dala viniška grofica – kot pravi izročilo – na Žežlju postaviti cerkev v čast Materi Božji. Kdaj natančno se je to zgodilo, ni znano, domneva pa se, da je bila ta grofica Katarina Žovneška, saj je območje Vinice okoli leta 1082 pripadalo grofom Žovneškim.

Ljudje burnega 15. stoletja so pri žeželjski Mariji iskali zavetje in pomoč pred Turki. Okrog cerkve so postavili taborsko obzidje, kamor so se zatekali prebivalci Vinice in sosednjih vasi. Kako hudo je bilo takrat, pove že podatek, da so leta 1469 Turki odpeljali iz Bele krajine v sužnost 500 dečkov in deklic. Iz tistih časov se je ohranila zgodba, ki jo poznajo še po nekaterih slovenskih krajih. Ob turškem vpadu v belokranjske vasi so se ljudje zatekli na Žeželj. Ponoči so prišli Turki, ki so hoteli na vsak način preplezati zid. V skrajni sili so se branilci zatekli k zvijači. Postavili so se v procesijo z gorečimi svečami in pri enih vratih hodili iz cerkve ven, pri drugih pa noter, kar se je ponavljalo brez konca. Turki, ki so mislili, da bo zavzetje te strateške točke potekalo brez težav, so ob pogledu na nepregledno množico ljudi v velikem neredu zbežali.
Današnja cerkev na Žežlju je iz druge polovice 17. stoletja. Romarja na poti iz Vinice vrh hriba pozdravlja osmerokoten zvonik, ki v osnovi še spominja na svojo gotsko predhodnico, z baročno streho. Čeprav pelje do cerkve zdaj cesta, je vabljivejši sprehod po stari romarski poti. Ob njej je razvrščenih štirinajst kapelic križevega pota, ki ga je postavil viniški gostilničar Jurij Benetič v preteklem stoletju. Na začetku križevega pota stojita dve večji kapeli posvečeni Mariji Pomočnici in Jezusu na Oljski gori. Med krošnjami dreves se vrstijo postaje Jezusovega trpljenja: smrtna obsodba, ob kateri si Poncij Pilat si umiva roke, Jezus vzame na rame križ in prvič pade pod njim ... Tam, kjer so zbrane jeruzalemske žene, se pot obrne proti cerkvi. Čez stare kamnite stopnice se pride do jase, na kateri stoji lesen križ. Kapelice nas pripeljejo prav do cerkve – zadnja je prislonjena na lopo, v kateri so nekoč prenočevali romarji. V njej so našli zavetje tudi tisti, ki se jim ob romarskih shodih zaradi gneče ni posrečilo prebiti v cerkev.
Njena zgodovina je podobno burna kot zgodovina njene predhodnice. Najhujše čase je doživela v prejšnjem stoletju: leta 1929 je vihar z zvonika odnesel streho, tik pred koncem druge svetovne vojne pa so topovski izstrelki preluknjali še streho cerkvene ladje. Ker je takoj po vojni zaradi težav z gradbenim materialom niso mogli popraviti, se je leta 1950 udrl strop in padel na tla. Pri tem je uničil Marijin kip sredi cerkve, glavni oltar pa je k sreči ostal nepoškodovan.
Trinadstropni oltar na Žežlju je eden najlepših baročnih oltarjev na Slovenskem. Na njem je poleg množice angelov upodobljenih enajst svetnikov. Spodaj si od leve proti desni sledijo sv. Peter, Simon Gorečnik, Juda Tadej in sv. Pavel, nad njimi so sv. Ana, sv. Florijan, sv. Sebastijan in sv. Elizabeta ter na vrhu sv. Barbara, Janez Nepomuk in sv. Lucija. V spodnji vrsti je nad tabernakljem Marija, nad njo pa nadstropje više Presveta Trojica. Sredi cerkve je v zastekleni hišici Marijin tron, okrašen z lepimi rezbarijami. Zanimivo pri vsem je, da se bolj kot Marijina podoba v tronu časti ona, ki stoji sredi cerkve pod baldahinom. Okrog tega kipa drsajo romarji po kolenih. Oba Marijina kipa – tako tisti v oltarju kot oni sredi cerkve – sta oblečena.
Največje romanje v zgodovini je bilo poleti leta 1873, ko so na Žeželj ves mesec dan za dnem prihajale procesije romarjev. Njihova stiska je bila velika. V Metliki in okolici je v tistih dneh začela razsajati kolera, obenem pa se je razširila napoved, da bo 12. avgusta na Zemljo treščila repata zvezda. Da bi bila zmeda še večja, je četrtega avgusta v Vinici izbruhnil hud požar, v katerem je pogorelo sedemnajst kmetij.
Še posebej slovesno je na Žežlju spomladi na nedeljo po Kristusovem vnebohodu in septembra na praznik Marijinega imena, ki mu je cerkev posvečena.
V mesecu juniju 2007 je župnija Vinica dobila v dar dva od treh železnih zvonov iz Vrzdenca v občini Horjul. Tako odslej romarje k molitvi v romarski cerkvi Marijinega imena na Žežlju vabita veliki zvon iz Vrzdenca, posvečen imenu Marĳinemu in manjši zvon, ki je bil premeščen iz viniške cerkve sv. Križa in je posvečen sv. Judu Tadeju.

Zbrala in uredila:
Darja Jontes