Oton Župančič
|
Preden se ustavimo pri pesniku Otonu Župančiču, ki je ime tega kraja ponesel v svet, moramo omeniti še vrsto domačinov in prišlekov, ki so se zapisali v našo kulturno, gospodarsko in politično zgodovino.
Med prvimi naj omenimo družino šolnika Tomšiča: očeta Bernarda in njegova sinova Ivana in Ljudevita. Leta 1836 je namreč prišel v Vinico za učitelja Bernard Tomšič (1811-1856), ki se je hitro vživel v novo okolje. Njegovo vsestransko prosvetiteljsko delo mu je potisnilo v roke pero, ki ga je spretno sukal tako v nemških listih Carniolia, Illyrsches Blatt in Laibacher Zeitung kot v Bleiweisovih Novicah, Navratilovem Vedežu in Šolskem prijatelju. Tako nam je med drugim ohranil zanimive zapise o ljudskih običajih v Vinici. Pisal je tudi preproste pesmi. Po nemškem izvirniku je priredil igri Lahkoverni in Ravna pot, najboljša pot, iz Valvasorja pa je zajel snov za obsežen ep iz časa turških napadov, Boj pri Budaškem. |
Očetov zgled je potegnil za sabo tudi sinova, ki sta se prav tako posvetila učiteljskem poklicu in oba dosegla lepe uspehe v književnem delu, zlasti mladinskem slovstvu.
Ivan Tomšič (1838-1894) je kot učitelj služboval v Tržiču, nato pa do svoje smrti na vadnici v Ljubljani. Objavil je blizu 30 krajših del, med katera pa moramo šteti tudi mnoge priredbe iz nemščine. Z njimi je hotel koristiti predvsem kmetom (knjižice o poljedelstvu, sadjereji, o strupenih in domačih rastlinah, ravnanju z gozdom itd.), na drugi strani pa se je prizadevno posvetil še pisanju za mladino. Leta 1871 je osnoval mladniski list Vrtec in ga 23 let urejal. Dolga je vrsta njegovih prispevkov in zlasti plodno je bilo Ivanovo sodelovanje z bratom Ljudevitom, ki je v Zagrebu prav tako urejeval mladinski list Bršljan.
Ljudevit Tomšič (1843-1902) je zaradi narodnega prepričanja kod dijak moral zapustiti ljubljansko gimnazijo, vendar je s pomočjo slovenskih in hrvaških rodoljubov našel zavetje v Zagrebu, kjer je dovršil gimnazijo in učiteljišče. Kot učitelj je služboval najprej v Karlovcu, nato pa do smrti v Zagrebu. Služba in delo med Hrvati sta ga docela pritegnila v hrvaško kulturno območje. Sodeloval je pri vrsti tamkajšnjih listov, najtrdneje pa se je zapisal v mladinsko slovstvo, saj je leta 1873 pričel v Zagrebu izdajati mladinski list Bršljan. S kratkim presledkom ga je urejal osemnajst let in vanj tudi mnogo pisal.
Predvsem kot mladinskima pisateljema je na nekdanji šoli, njuni rojstni hiši, Slovensko učiteljsko društvo 1891 odkrilo Ivanu Tomšiču spominsko ploščo, kateri je Družba brače hrvatkoga zmaja leta 1907 pridružila še ploščo v spomin brata Ljudevita. V zadnji vojni so sovražna letala šolo bombardirala, plošči pa so na srečo kasneje rešili.
Iz Vinice sta bila tudi Ivan Brozovič (1858-1898), napredni politični delavec in zagovornik delavskih pravic, in Jurij Brozovič - Geoege Brozich (1878-?, ki je 21-leten odšel v Ameriko, študiral v Minnesoti na univerzi, bil nekaj let uslužbenec v tamkajšnji banki in tudi kasneje opravljal razne bančne in blagajniške posle. Predvsem pa je bil med ameriškimi Slovenci in Jugoslovani dober narodni in socialni organizator.
Iz tega časa moramo imenovati tudi prišleka učitelja Franja Lovšina (1863-1931), čigar delo je zapustilo vsestranske sledi v kulturno-prosvetnem, gospodarskem, društvenem in političnem življenju Vinice in okolice, kar smo že omenili. Naj tu povemo, da se je Lovšin v mladosti po malem ukvarjal tudi z leposlovjem, saj srečujemo njegove pesmi v takratnem Vrtcu in Ljubljanskem zvonu, v zadnjem pod psevdonimom Tihozor. Leta 1928 je v samozaložbi izdal zbirko otroških pesmi Veseli pastirčki. Za mladino je napisal tudi več dramskih prizorov in spevoigro Desetnik in sirotica, s strokovnimi članki in podlistki pa je sodeloval v Učiteljskem tovarišu. Leta 1930 so mu Viničani odkrili spominsko ploščo na njegovi hiši, kije hkrati tudi Župančičeva rojstna hiša.
Lovšinova sodelavka je bila učiteljica Poldka Bavdek (1881-1965), doma iz Krškega. Na viniški šoli je učila celih 37 let in je v Vinici tudi pokopana. Na Lovšinovo pobudo je posnela vzorce starih belokranjskih vezenin, preučila njihovo tehniko in jih uredila v lepo zbirko. To domače vezenje je vpeljala v belokranjske šole, od koder se je razširilo po vsej Sloveniji, še posebej, ko je profesor Albert Sič te vzorce prerisal in jih objavil v knjigi. Za svoje delo je Bavdkova prejela več javnih priznanj.
Učitelju Franju Lovšinu se je leta 1895 rodil sin Evgen Lovšin, kije bil v mladih letih eden vodilnih preporodcev, kasneje pa znan ekonomist, profesor na univerzi in planinski pisatelj. Od njegovih del naj omenimo Ekonomiko podjetja (1946) in knjige v Triglavu in njegovi soseščini (1946), Valetnin Stanič, prvi alpinist v vzhodnih Alpah (1956) in Gorski vodniki v Julijskih Alpah (1961). V zadnjih letih tudi vneto raziskuje rod Otona Župančiča in je pesnikovo življenje osvetlil s prenekatere nove strani.
V hiši številka 59 se je leta 1906 rodil slavist dr. Oton Berkopec, pesnik, prevajalec, bibliograf in prizadevni raziskovalec jugoslovansko-češkoslovaških stikov v preteklosti in sedanjosti. Po maturi na novomeški gimnaziji je študiral v Pragi, kjer živi in ustvarja še danes. Bil je lektor za slovenščino, na tamkajšnji univerzi in je pisal o Prešernu v češki literaturi, o Aškerčevih pismih J. Boreckemu, o Lermontovu, Šolohovu, Kršiču v češki oziroma slovaški literaturi in drugem. Od njegovih prevodov v češčino omenimo vsaj Cankarjevo dramo Za narodov blagor (1956) in Njegošev Gorski venec (1963), obenem pa ne moremo mimo številnih predgovorov k prevodom naših piscev v češčino (o Prežihovem Vorancu, Mišku Kranjcu, slovenski moderni poeziji itd.). Leta 1971 je bil imenovan za dopisnika člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
V Vinici se je očetu čevljarju leta 1925 rodila tudi Albina Mali-Hočevar, ki se je komaj 16-letno dekle leta 1941 pridružila partizanom. V številnih bojih s sovražnikom je bila velikokrat ranjena in je hkrati pokazala izredno junaštvo, za kar je bila imenovana za narodnega heroja. Danes živi v Mariboru.
Vinica je bila v Župančičevih mladih letih dokaj skromen trg, v katerem je ogenj štiri leta pred pesnikovim rojstvom uničil 17 hiš, med njimi tudi zidano, s skodlami krito streho Otonovega deda po materini strani, trgovca in gostilničarja Franca Maliča. Hkrati s hišo so v plamenih končali tudi hlev, kašča in drvarnica, medtem ko so otroke in živino rešili v zadnjem trenutku. Takrat je bila Maličeva prvorojenka, kasnejša pesnikova mati, stara 21 let.
Tako je bil Francu Maliču, ki so ga v Vinici splošno klicali tudi Francina, zadan težak udarec. Sicer je bil navajen trdega življenja, saj je v mladih letih krošnjaril po Češkem, kjer pa si je kmalu toliko prislužil, da se je vrnil v Vinico in kar na skednju svojega sorodnika odprl majhno kramarijo. Nedolgo zatem si je kupil leseno, s slamo krito hišico in se, 27 let star, oženil s štiri leta mlajšo Barbaro Mihelič, ki so jo po domače klicali Mentanova Bara.
Skromni kočurec, v katerem je bila 1853 rojena pesnikova mati, pa je Malič takoj podrl in sezidal novo hišo (št. 5) ter odprl gostilno in trgovino z mešanim blagom. Oboje mu je prinašalo lep dobiček, podjetni mož pa je začel trgovati še po Hrvaškem in Dalmaciji, kjer je delavcem, ki so tam gradili železniške proge, prodajal živila in obleke.
Ani in Mariji so se z leti pridružili v novi hiši še brat Rudolf in šestero sestra Barbara, Katarina, Johana, Frančiška, Adika in Pepa. Zdaj se je Malič lotil še trgovanja z lesom, predvsem s hrasti. Novi posel mu je sprva dobro cvetel, na Reki in Sušaku je imel svoja lastna skladišča in v neki gostilni stalno najeto sobo. Trgovino s hrasti je kasneje razširil še na italijanska in francoska pristanišča.
Sreča pa mu ni bila dolgo naklonjena. Ostra konkurenca v svetu, velike dajatve, avstrijske vojne v Italiji, državni finančni polom leta 1873 in splošna stiska za denar so povzročili, da se je uspešna trgovska pot Franca Maliča naglo prevesila navzdol. Ob raznih ponesrečenih kupčijah je zahajal v spore in tožbe; številni dolžniki, ki jim je dajal blago na kredit ali posojal denar za krošnjarjenje ali pa za pot v Ameriko, mu denarja niso redno vračali, tako da si je moral sam začeti sposojati denar. Sredi teh težav mu je požar avgusta 1874 uničil domačijo; romunska zavarovalnica, pri kateri je bil zavarovan, pa je v dunajskem finančnem polomu propadla.
Nameraval je oditi v Dragatuš, kjer si je že prej kupil hišico, vendar se žena in hčerke niso bile voljne seliti. Zato so ostali v Vinici in Malič si je s pomočjo sorodstva in z izterjavo nekaj dolgov znova postavil zidano hišo, ki ji je prizidal še hišo št. 6. Spet si je sposodil denar in znova odprl trgovino in gostilno, vendar se stari, bogati časi niso več vrnili.
Hčere so doraščale, z njimi skrb za dote. Prva je bila na vrsti Ana. Malič je spoznal med kupčevanjem trgovskega pomočnika Franca Župančiča iz Selišča pri Dolenjskih Toplicah, ki si je v Toplicah že odprl manjšo trgovino. Maliču se je zdel primeren ženin za njegovo prvorojenko in konec je bil tak, da sta se 27-letni Franc Župančič in 23-letna Ana Maličeva februarja 1876 v Vinici poročila, oče pa je še prej zapisal hčeri za doto hišico in posest v Dragatušu.
Če naj bi bila mlada dva odprla v Dragatušu trgovino in gostilno, pa bi bilo treba hišico še temeljito popraviti. Zato sta ostala še tri leta v Vinici. Mlada žena je pomagala doma, stari Malič pa je zeta uvajal v svoje trgovske posle. V tem času se jima je rodil prvorojenec Oton. Med tastom in zetom pa je bilo vse več nesoglasij in prepirov - mladi je imel občutek, da je odvisen od tasta, starega Maliča pa je grizla zavest, da se ne more ponovno dvigniti na položaj viniškega premožnjaka, župana in »principala«.
Zato so se Maličevi in Župančičeva oddahnili, ko se je mlada družina odselila v Dragatuš; tedaj dveletni Oton je nato v Dragatušu preživel najlepša detinska leta, pogosto pa je zahajal tudi v Vinico k dedu, babici in tetam.
Dote hčeram, sinovo šolanje in težki časi, ko trgovina in gostilna nista več prinašali tega kot nekoč, so povečali Maličevo zadolženost in leta 1887 je prišla pesnikova rojstna hiša na dražbo. Kupil jo je njegov sorodnik Janko Šimunovič, ki je dovolil, da so Maličevi še naprej stanovali v njej.
Z izkupičkom je Francina poravnal največje dolgove. Že marca naslednje leto pa je Vinico znova opustošil požar, še hujši kot pred štirinajstimi leti. Zgorelo je 54 hiš, resda povečini še kritih s slamo; ostala so le štiri poslopja. Tako je Malič izgubil še sosednjo hišo (št. 6) in družina si je našla zasilno bivališče pri sosedih Berkopčevih. Čez nekaj let je s pomočjo sina, ki je bil v službi na Dunaju, na razprodaji kupil grajski hlev »konjačo«, in si v njem uredil stanovanje. Z novim bivališčem, njivo in travniki sta se poslej ubadala v glavnem sama z ženo. Hčere so se pomožile, pet jih je šlo čez morje. Nekdanji trški »principal« in premožnjak se ni več ukvarjal s kupčijo. Bil je strt in naveličan, a je preživel svojo bolj vedro ženo, ki je januarja 1897 umrla. Ostarelemu očetu je nekaj časa gospodinjila hči Katka. Ko se je z možem in otroki preselila v Ljubljano, pa si je Malič dobil mlado deklo z onkraj Kolpe, ki mu je gospodinjila do smrti marca 1912.
Ko sta komaj dveletnega Otona starša vzela s seboj v devet kilometrov oddaljen Dragatuš, da bi tam na novo začela trgovino in gostilno, se dete pač ni zavedalo ljudi in krajev okoli sebe. Šele ko je Oton kasnejša leta hodil s tri leta mlajšim bratom Otokarjem in še mlajšo sestrico Marico iz Dragatuša v Vinico na počitnice k starim staršem, predvsem pa k stricu in teti Šimunovičevi - z materjo sta si bili sestrični - so v mladi duši šele prav zazveneli narava, kraj in ljudje s svojstveno govorico. Sicer pa se v pesnikovi zavesti in pesmi prepletata oba kraja, Vinica in Dragatuš: Kolpa in slap na njej, cerkev na Žežlju pa tista v Vinici in Sveta Barbara v Pribanjcih onkraj Kolpe, stoletne lipe in bela dekleta v soncu. Ali pa dvostolpna cerkev v Dragatušu - danes je ni več! - pa spet lipe, tiha Lahinja in potok Dobreč, steljniki z brezami, vrtovi, na katerih rastejo cibore, kravajike, šupljike, štajerke, debelke, špricarice in zimike ali pa še bolj slastne hruške petrovke, jesenke, črnice, žutice, belice, driske in kdove še katere. Pa pisana galerija oseb, Brelc iz Zapudja, stara Kurta s Kurtičem, Jure Berege, Maliček z Belčjega vrha, pa bahavi Amerikanci, nemškarji, Vlahi, Cigani...
Tvoja roka, moj otec, zemlje mi lepoto odpirala ...
Tako se je mladi Oton spominjal očeta, ki mu je odkrival lepoto in skrivnosti narave. Tudi živeljana, ki pa vsaj za Župančičeve v Dragatušu ni bilo prav nič prijazno. Franc Župančič se namreč v novem okolju ni dobro znašel. Sicer je za silo opremil trgovino in gostilno, toda tast stari Malič, mu ni pomagal, kot mu je bil obljubil pred poroko. Prišlo je do novih prepirov. Župančič pa je bil tudi premehak človek, da bi dovolj trdno držal trgovske vajeti v rokah. Bili so težko časi in vse več je ljudem prodajal le na upanje. Tako zares ni bilo nič čudnega, če niti s trgovino niti z gostilno ni mogel prav na zeleno vejo.
Zato sta se po dvanajstih letih življenja v Dragatušu Župančičeva odločila, da poskusita svojo srečo še drugje. Ženo je vleklo za sestrami v Ameriko, moža na Hrvaško, slednjič pa je zmagala Ljubljana, kamor sta se 1892 preselila s štirinajstletnim Otonom, enajstletnim Otokarjem in šestletno Marico. Tudi v novem kraju župančičevim ni bilo postlano z rožami, toda to je čas, ko je pesnik že izbubil najožjo vez z Belo krajino, kamor pa je še vedno rad zahajal. Nas pa tu zanima predvsem Vinica, kakršno je gledal pesnik z mladim srcem in očmi.
Vir: Jože Dular : Župančičeva Vinica / 2. izdaja 53. zvezka zbirke vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije
Ivan Tomšič (1838-1894) je kot učitelj služboval v Tržiču, nato pa do svoje smrti na vadnici v Ljubljani. Objavil je blizu 30 krajših del, med katera pa moramo šteti tudi mnoge priredbe iz nemščine. Z njimi je hotel koristiti predvsem kmetom (knjižice o poljedelstvu, sadjereji, o strupenih in domačih rastlinah, ravnanju z gozdom itd.), na drugi strani pa se je prizadevno posvetil še pisanju za mladino. Leta 1871 je osnoval mladniski list Vrtec in ga 23 let urejal. Dolga je vrsta njegovih prispevkov in zlasti plodno je bilo Ivanovo sodelovanje z bratom Ljudevitom, ki je v Zagrebu prav tako urejeval mladinski list Bršljan.
Ljudevit Tomšič (1843-1902) je zaradi narodnega prepričanja kod dijak moral zapustiti ljubljansko gimnazijo, vendar je s pomočjo slovenskih in hrvaških rodoljubov našel zavetje v Zagrebu, kjer je dovršil gimnazijo in učiteljišče. Kot učitelj je služboval najprej v Karlovcu, nato pa do smrti v Zagrebu. Služba in delo med Hrvati sta ga docela pritegnila v hrvaško kulturno območje. Sodeloval je pri vrsti tamkajšnjih listov, najtrdneje pa se je zapisal v mladinsko slovstvo, saj je leta 1873 pričel v Zagrebu izdajati mladinski list Bršljan. S kratkim presledkom ga je urejal osemnajst let in vanj tudi mnogo pisal.
Predvsem kot mladinskima pisateljema je na nekdanji šoli, njuni rojstni hiši, Slovensko učiteljsko društvo 1891 odkrilo Ivanu Tomšiču spominsko ploščo, kateri je Družba brače hrvatkoga zmaja leta 1907 pridružila še ploščo v spomin brata Ljudevita. V zadnji vojni so sovražna letala šolo bombardirala, plošči pa so na srečo kasneje rešili.
Iz Vinice sta bila tudi Ivan Brozovič (1858-1898), napredni politični delavec in zagovornik delavskih pravic, in Jurij Brozovič - Geoege Brozich (1878-?, ki je 21-leten odšel v Ameriko, študiral v Minnesoti na univerzi, bil nekaj let uslužbenec v tamkajšnji banki in tudi kasneje opravljal razne bančne in blagajniške posle. Predvsem pa je bil med ameriškimi Slovenci in Jugoslovani dober narodni in socialni organizator.
Iz tega časa moramo imenovati tudi prišleka učitelja Franja Lovšina (1863-1931), čigar delo je zapustilo vsestranske sledi v kulturno-prosvetnem, gospodarskem, društvenem in političnem življenju Vinice in okolice, kar smo že omenili. Naj tu povemo, da se je Lovšin v mladosti po malem ukvarjal tudi z leposlovjem, saj srečujemo njegove pesmi v takratnem Vrtcu in Ljubljanskem zvonu, v zadnjem pod psevdonimom Tihozor. Leta 1928 je v samozaložbi izdal zbirko otroških pesmi Veseli pastirčki. Za mladino je napisal tudi več dramskih prizorov in spevoigro Desetnik in sirotica, s strokovnimi članki in podlistki pa je sodeloval v Učiteljskem tovarišu. Leta 1930 so mu Viničani odkrili spominsko ploščo na njegovi hiši, kije hkrati tudi Župančičeva rojstna hiša.
Lovšinova sodelavka je bila učiteljica Poldka Bavdek (1881-1965), doma iz Krškega. Na viniški šoli je učila celih 37 let in je v Vinici tudi pokopana. Na Lovšinovo pobudo je posnela vzorce starih belokranjskih vezenin, preučila njihovo tehniko in jih uredila v lepo zbirko. To domače vezenje je vpeljala v belokranjske šole, od koder se je razširilo po vsej Sloveniji, še posebej, ko je profesor Albert Sič te vzorce prerisal in jih objavil v knjigi. Za svoje delo je Bavdkova prejela več javnih priznanj.
Učitelju Franju Lovšinu se je leta 1895 rodil sin Evgen Lovšin, kije bil v mladih letih eden vodilnih preporodcev, kasneje pa znan ekonomist, profesor na univerzi in planinski pisatelj. Od njegovih del naj omenimo Ekonomiko podjetja (1946) in knjige v Triglavu in njegovi soseščini (1946), Valetnin Stanič, prvi alpinist v vzhodnih Alpah (1956) in Gorski vodniki v Julijskih Alpah (1961). V zadnjih letih tudi vneto raziskuje rod Otona Župančiča in je pesnikovo življenje osvetlil s prenekatere nove strani.
V hiši številka 59 se je leta 1906 rodil slavist dr. Oton Berkopec, pesnik, prevajalec, bibliograf in prizadevni raziskovalec jugoslovansko-češkoslovaških stikov v preteklosti in sedanjosti. Po maturi na novomeški gimnaziji je študiral v Pragi, kjer živi in ustvarja še danes. Bil je lektor za slovenščino, na tamkajšnji univerzi in je pisal o Prešernu v češki literaturi, o Aškerčevih pismih J. Boreckemu, o Lermontovu, Šolohovu, Kršiču v češki oziroma slovaški literaturi in drugem. Od njegovih prevodov v češčino omenimo vsaj Cankarjevo dramo Za narodov blagor (1956) in Njegošev Gorski venec (1963), obenem pa ne moremo mimo številnih predgovorov k prevodom naših piscev v češčino (o Prežihovem Vorancu, Mišku Kranjcu, slovenski moderni poeziji itd.). Leta 1971 je bil imenovan za dopisnika člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
V Vinici se je očetu čevljarju leta 1925 rodila tudi Albina Mali-Hočevar, ki se je komaj 16-letno dekle leta 1941 pridružila partizanom. V številnih bojih s sovražnikom je bila velikokrat ranjena in je hkrati pokazala izredno junaštvo, za kar je bila imenovana za narodnega heroja. Danes živi v Mariboru.
Vinica je bila v Župančičevih mladih letih dokaj skromen trg, v katerem je ogenj štiri leta pred pesnikovim rojstvom uničil 17 hiš, med njimi tudi zidano, s skodlami krito streho Otonovega deda po materini strani, trgovca in gostilničarja Franca Maliča. Hkrati s hišo so v plamenih končali tudi hlev, kašča in drvarnica, medtem ko so otroke in živino rešili v zadnjem trenutku. Takrat je bila Maličeva prvorojenka, kasnejša pesnikova mati, stara 21 let.
Tako je bil Francu Maliču, ki so ga v Vinici splošno klicali tudi Francina, zadan težak udarec. Sicer je bil navajen trdega življenja, saj je v mladih letih krošnjaril po Češkem, kjer pa si je kmalu toliko prislužil, da se je vrnil v Vinico in kar na skednju svojega sorodnika odprl majhno kramarijo. Nedolgo zatem si je kupil leseno, s slamo krito hišico in se, 27 let star, oženil s štiri leta mlajšo Barbaro Mihelič, ki so jo po domače klicali Mentanova Bara.
Skromni kočurec, v katerem je bila 1853 rojena pesnikova mati, pa je Malič takoj podrl in sezidal novo hišo (št. 5) ter odprl gostilno in trgovino z mešanim blagom. Oboje mu je prinašalo lep dobiček, podjetni mož pa je začel trgovati še po Hrvaškem in Dalmaciji, kjer je delavcem, ki so tam gradili železniške proge, prodajal živila in obleke.
Ani in Mariji so se z leti pridružili v novi hiši še brat Rudolf in šestero sestra Barbara, Katarina, Johana, Frančiška, Adika in Pepa. Zdaj se je Malič lotil še trgovanja z lesom, predvsem s hrasti. Novi posel mu je sprva dobro cvetel, na Reki in Sušaku je imel svoja lastna skladišča in v neki gostilni stalno najeto sobo. Trgovino s hrasti je kasneje razširil še na italijanska in francoska pristanišča.
Sreča pa mu ni bila dolgo naklonjena. Ostra konkurenca v svetu, velike dajatve, avstrijske vojne v Italiji, državni finančni polom leta 1873 in splošna stiska za denar so povzročili, da se je uspešna trgovska pot Franca Maliča naglo prevesila navzdol. Ob raznih ponesrečenih kupčijah je zahajal v spore in tožbe; številni dolžniki, ki jim je dajal blago na kredit ali posojal denar za krošnjarjenje ali pa za pot v Ameriko, mu denarja niso redno vračali, tako da si je moral sam začeti sposojati denar. Sredi teh težav mu je požar avgusta 1874 uničil domačijo; romunska zavarovalnica, pri kateri je bil zavarovan, pa je v dunajskem finančnem polomu propadla.
Nameraval je oditi v Dragatuš, kjer si je že prej kupil hišico, vendar se žena in hčerke niso bile voljne seliti. Zato so ostali v Vinici in Malič si je s pomočjo sorodstva in z izterjavo nekaj dolgov znova postavil zidano hišo, ki ji je prizidal še hišo št. 6. Spet si je sposodil denar in znova odprl trgovino in gostilno, vendar se stari, bogati časi niso več vrnili.
Hčere so doraščale, z njimi skrb za dote. Prva je bila na vrsti Ana. Malič je spoznal med kupčevanjem trgovskega pomočnika Franca Župančiča iz Selišča pri Dolenjskih Toplicah, ki si je v Toplicah že odprl manjšo trgovino. Maliču se je zdel primeren ženin za njegovo prvorojenko in konec je bil tak, da sta se 27-letni Franc Župančič in 23-letna Ana Maličeva februarja 1876 v Vinici poročila, oče pa je še prej zapisal hčeri za doto hišico in posest v Dragatušu.
Če naj bi bila mlada dva odprla v Dragatušu trgovino in gostilno, pa bi bilo treba hišico še temeljito popraviti. Zato sta ostala še tri leta v Vinici. Mlada žena je pomagala doma, stari Malič pa je zeta uvajal v svoje trgovske posle. V tem času se jima je rodil prvorojenec Oton. Med tastom in zetom pa je bilo vse več nesoglasij in prepirov - mladi je imel občutek, da je odvisen od tasta, starega Maliča pa je grizla zavest, da se ne more ponovno dvigniti na položaj viniškega premožnjaka, župana in »principala«.
Zato so se Maličevi in Župančičeva oddahnili, ko se je mlada družina odselila v Dragatuš; tedaj dveletni Oton je nato v Dragatušu preživel najlepša detinska leta, pogosto pa je zahajal tudi v Vinico k dedu, babici in tetam.
Dote hčeram, sinovo šolanje in težki časi, ko trgovina in gostilna nista več prinašali tega kot nekoč, so povečali Maličevo zadolženost in leta 1887 je prišla pesnikova rojstna hiša na dražbo. Kupil jo je njegov sorodnik Janko Šimunovič, ki je dovolil, da so Maličevi še naprej stanovali v njej.
Z izkupičkom je Francina poravnal največje dolgove. Že marca naslednje leto pa je Vinico znova opustošil požar, še hujši kot pred štirinajstimi leti. Zgorelo je 54 hiš, resda povečini še kritih s slamo; ostala so le štiri poslopja. Tako je Malič izgubil še sosednjo hišo (št. 6) in družina si je našla zasilno bivališče pri sosedih Berkopčevih. Čez nekaj let je s pomočjo sina, ki je bil v službi na Dunaju, na razprodaji kupil grajski hlev »konjačo«, in si v njem uredil stanovanje. Z novim bivališčem, njivo in travniki sta se poslej ubadala v glavnem sama z ženo. Hčere so se pomožile, pet jih je šlo čez morje. Nekdanji trški »principal« in premožnjak se ni več ukvarjal s kupčijo. Bil je strt in naveličan, a je preživel svojo bolj vedro ženo, ki je januarja 1897 umrla. Ostarelemu očetu je nekaj časa gospodinjila hči Katka. Ko se je z možem in otroki preselila v Ljubljano, pa si je Malič dobil mlado deklo z onkraj Kolpe, ki mu je gospodinjila do smrti marca 1912.
Ko sta komaj dveletnega Otona starša vzela s seboj v devet kilometrov oddaljen Dragatuš, da bi tam na novo začela trgovino in gostilno, se dete pač ni zavedalo ljudi in krajev okoli sebe. Šele ko je Oton kasnejša leta hodil s tri leta mlajšim bratom Otokarjem in še mlajšo sestrico Marico iz Dragatuša v Vinico na počitnice k starim staršem, predvsem pa k stricu in teti Šimunovičevi - z materjo sta si bili sestrični - so v mladi duši šele prav zazveneli narava, kraj in ljudje s svojstveno govorico. Sicer pa se v pesnikovi zavesti in pesmi prepletata oba kraja, Vinica in Dragatuš: Kolpa in slap na njej, cerkev na Žežlju pa tista v Vinici in Sveta Barbara v Pribanjcih onkraj Kolpe, stoletne lipe in bela dekleta v soncu. Ali pa dvostolpna cerkev v Dragatušu - danes je ni več! - pa spet lipe, tiha Lahinja in potok Dobreč, steljniki z brezami, vrtovi, na katerih rastejo cibore, kravajike, šupljike, štajerke, debelke, špricarice in zimike ali pa še bolj slastne hruške petrovke, jesenke, črnice, žutice, belice, driske in kdove še katere. Pa pisana galerija oseb, Brelc iz Zapudja, stara Kurta s Kurtičem, Jure Berege, Maliček z Belčjega vrha, pa bahavi Amerikanci, nemškarji, Vlahi, Cigani...
Tvoja roka, moj otec, zemlje mi lepoto odpirala ...
Tako se je mladi Oton spominjal očeta, ki mu je odkrival lepoto in skrivnosti narave. Tudi živeljana, ki pa vsaj za Župančičeve v Dragatušu ni bilo prav nič prijazno. Franc Župančič se namreč v novem okolju ni dobro znašel. Sicer je za silo opremil trgovino in gostilno, toda tast stari Malič, mu ni pomagal, kot mu je bil obljubil pred poroko. Prišlo je do novih prepirov. Župančič pa je bil tudi premehak človek, da bi dovolj trdno držal trgovske vajeti v rokah. Bili so težko časi in vse več je ljudem prodajal le na upanje. Tako zares ni bilo nič čudnega, če niti s trgovino niti z gostilno ni mogel prav na zeleno vejo.
Zato sta se po dvanajstih letih življenja v Dragatušu Župančičeva odločila, da poskusita svojo srečo še drugje. Ženo je vleklo za sestrami v Ameriko, moža na Hrvaško, slednjič pa je zmagala Ljubljana, kamor sta se 1892 preselila s štirinajstletnim Otonom, enajstletnim Otokarjem in šestletno Marico. Tudi v novem kraju župančičevim ni bilo postlano z rožami, toda to je čas, ko je pesnik že izbubil najožjo vez z Belo krajino, kamor pa je še vedno rad zahajal. Nas pa tu zanima predvsem Vinica, kakršno je gledal pesnik z mladim srcem in očmi.
Vir: Jože Dular : Župančičeva Vinica / 2. izdaja 53. zvezka zbirke vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije
