Križi - začetek paše
Ko sem se s koncem 1995. leta pogovarjal z malo starejšimi ljudmi v Sečjem selu o njihovi mladosti, so- ob vseh tegobah, ki so jih doživljali- zelo radi spregovorili o križih, prvem pastirskem prazniku v letu, 6 tednov po velikem četrtku. Na koledarju je dan označen kot gospodov vnebohod, za pastirice in pastirje vsake vasi pa je bil to težko pričakovan dan.
Križi so sicer maja, na pašo pa je bilo treba običajno že koncem aprila. Vseeno pa veljajo KRIŽI za nekako uraden začetek paše. In da bi pastirjeva bosa noga tja do pozne jeseni rada drobila za čredo, da tudi "zapaskov" zaradi nepazljivih čuvajev živine ne bi bilo, je bilo treba pastirje vnaprej nagraditi s hrano in pijačo. Tudi jim dovoliti stvari, ki ob drugih dnevih niso bile dovoljene (skoraj so prečuli noč, ko so ljubosumno čuvali svoj "viher"- oboroženi s sekiricami). Kdor je na križe prvi vstal in odšel na pašo, je smel zakuriti mogočen "kres". Postal je kralj križev, sopastirji so sanjali, kako lepo mu mora biti pri srcu... V nasprotju z onimi, ki je prignal živino na pašo predzadnji, pa tako postal LONČEGLOJA ali pa največji zaspanec, ki je prišel na pašo zadnji in postal PEPELMERA. Še dolgo v leto je bil nekdo čaščen, dva pa osramočena.
Začele pa so se priprave na KRIŽE že cel teden pred praznikom! Treba je bilo pripraviti veliko brinja in drugega, da bi "viher"- ki so ga pastirji iste vasi vsako leto kurili na približno istem mestu- bil velik, večji kot pri pastirjih sosednje vasi, z mogočno STOŽINO v sredini. Pastirji in pastirice so vlačili skupaj vejevje, zlagali pa so viher šele zadnji dan, da jim ga kak pastir iz sosednje vasi ne bi skrivaj podkuril in jim s tem naredil veliko sramoto! Če se je to vendarle zgodilo, so oškodovanci prihodnje leto vrnili z enako mero!
Pa ne samo viher, pripravili so še marsikaj, da bi bili KRIŽI lepši! Pastirice so pletle venčke in krasile "ŠATOR" iz vejevja, kjer bodo končno kraljevsko jedli. Pastirji so poleg "šatora" naredili tudi klopi, na katerih se je dalo udobno sedeti... In- pametno je bilo doma neopazno suniti kako jajce, kos slanine, pa klobaso in vina- da je bila zadnja noč pred KRIŽI, ko so čuvali "viher", lepša in krajša! Peli so, plesali in se veselili- hkrati pa že sanjali o prihodnjem prazniku.
V košarico so nekateri na križe dobili več, drugi manj- nihče pa ni prišel prazen. Zjutraj so dobili kuhani jajci, kos belega kruga, kos pogače, morda tudi vina, ko pa so odšli na pašo proti večeru, so bile v košari skoraj pri vseh sladke pohanke. Ko so jedli, si jedi običajno niso delili, vsak je "mlatil" svoje! Bilo pa je obilo veselja. Peli so, vriskali, plesali in se igrali, hkrati pa niso pozabili na živino! Le malokdaj so kako živinče izgubili!
Srečni, predvsem pa siti in razigrani so pod večer prišli domov. Prihajal je nov dan, veliko bolj surovo resničen od prazničnega... Ko so že začeli sanjati o naslednjem prazniku, ki bo pomenil konec paše v tekočem letu.
Križi so sicer maja, na pašo pa je bilo treba običajno že koncem aprila. Vseeno pa veljajo KRIŽI za nekako uraden začetek paše. In da bi pastirjeva bosa noga tja do pozne jeseni rada drobila za čredo, da tudi "zapaskov" zaradi nepazljivih čuvajev živine ne bi bilo, je bilo treba pastirje vnaprej nagraditi s hrano in pijačo. Tudi jim dovoliti stvari, ki ob drugih dnevih niso bile dovoljene (skoraj so prečuli noč, ko so ljubosumno čuvali svoj "viher"- oboroženi s sekiricami). Kdor je na križe prvi vstal in odšel na pašo, je smel zakuriti mogočen "kres". Postal je kralj križev, sopastirji so sanjali, kako lepo mu mora biti pri srcu... V nasprotju z onimi, ki je prignal živino na pašo predzadnji, pa tako postal LONČEGLOJA ali pa največji zaspanec, ki je prišel na pašo zadnji in postal PEPELMERA. Še dolgo v leto je bil nekdo čaščen, dva pa osramočena.
Začele pa so se priprave na KRIŽE že cel teden pred praznikom! Treba je bilo pripraviti veliko brinja in drugega, da bi "viher"- ki so ga pastirji iste vasi vsako leto kurili na približno istem mestu- bil velik, večji kot pri pastirjih sosednje vasi, z mogočno STOŽINO v sredini. Pastirji in pastirice so vlačili skupaj vejevje, zlagali pa so viher šele zadnji dan, da jim ga kak pastir iz sosednje vasi ne bi skrivaj podkuril in jim s tem naredil veliko sramoto! Če se je to vendarle zgodilo, so oškodovanci prihodnje leto vrnili z enako mero!
Pa ne samo viher, pripravili so še marsikaj, da bi bili KRIŽI lepši! Pastirice so pletle venčke in krasile "ŠATOR" iz vejevja, kjer bodo končno kraljevsko jedli. Pastirji so poleg "šatora" naredili tudi klopi, na katerih se je dalo udobno sedeti... In- pametno je bilo doma neopazno suniti kako jajce, kos slanine, pa klobaso in vina- da je bila zadnja noč pred KRIŽI, ko so čuvali "viher", lepša in krajša! Peli so, plesali in se veselili- hkrati pa že sanjali o prihodnjem prazniku.
V košarico so nekateri na križe dobili več, drugi manj- nihče pa ni prišel prazen. Zjutraj so dobili kuhani jajci, kos belega kruga, kos pogače, morda tudi vina, ko pa so odšli na pašo proti večeru, so bile v košari skoraj pri vseh sladke pohanke. Ko so jedli, si jedi običajno niso delili, vsak je "mlatil" svoje! Bilo pa je obilo veselja. Peli so, vriskali, plesali in se igrali, hkrati pa niso pozabili na živino! Le malokdaj so kako živinče izgubili!
Srečni, predvsem pa siti in razigrani so pod večer prišli domov. Prihajal je nov dan, veliko bolj surovo resničen od prazničnega... Ko so že začeli sanjati o naslednjem prazniku, ki bo pomenil konec paše v tekočem letu.
1. november - konec paše
Dan za dnem so pastirji odhajali na pašo. V vasi, ki je imela morda 20 hiš, je bila to velika druščina mladih, saj so bile redke hiše, kjer niso imeli goveje živine... Bosi, slabo oblečeni so pasli in si krajšali čas s pastirskimi igrami tja do 1. novembra in še dlje... V pozni jeseni je že kar zeblo v noge, tudi sicer je bilo hladno. Večkrat se je bilo treba pogreti pri živini, v noge pa je postalo prijetno toplo, če si stopil v pravkar iztrebljeni kravjek ali pa si odhitel na mesto, kjer je "pišala" žival...
Po križih ni bilo več velikih praznikov do pozne jeseni. Tam daleč pa je vabil 1.november- drugi veliki pastirski praznik. Za celoletno pašo so pastirji takrat dobivali plačilo... Bila je obilna za tiste čase, morda tudi zato, da bi drugo leto radi hodili na pašo. Pa saj so radi pasli! Na paši je bilo toliko možnosti za igro, za pesem, za ples, za spoznavanje. Kar imetna šola za življenje je to bila.
1. novembra so pastirji dobili v košarico pečenega piščanca (ali kokoš), pa pogačo, povitico in- tudi malo vina! Tega je bilo, tako se spominjajo danes, premalo, tudi vodo so starši oziroma gospodarji vse preradi namešali med vino... Pa so se znašli! Da bi praznik zares bil praznik, so že nekaj dni preje staršem skirvaj "sunili" vina in ga nosili na pašo, kjer so ga skrili za bližajoči se 1. november! Tako so -použito- lahko na ta drugi veliki praznik bogato zalili. Dobre volje so potem peli, plesali in se veselili ter se pod noč vriskajoč vrnili domov! Kdo bi jim zameril? To je bil vendar njihov dan! Za rajnimi naj žalujejo starejši!
Med lepimi spomini na ta dan so tudi manj lepi... Prtiček, s katerim je bila prekrita hrana v košarici, je včasih zamikal požrešno kravo... Kot da bi bila najbolj lačna, ga je žvečila, včasih celo požrla! Groza! Kak rompompom je bil potem doma! Danes malo vreden prtiček je bil takrat prava dragocenost. In veselje na tako željno pričakovan dan je zamenjala žalost, jok, nesreča.
Tudi po 1. novembru so pastirji še hodili na pašo, če ni bilo snega! Še je bilo iger, veselja in smeha. Za tisti čas bogato obloženih košar, ki so jim jih dali gospodarji na pašo 1. novembra, pa ni bilo več... Ostala sta spomin in upanje, da bo pomlad kmalu prišla!
Po križih ni bilo več velikih praznikov do pozne jeseni. Tam daleč pa je vabil 1.november- drugi veliki pastirski praznik. Za celoletno pašo so pastirji takrat dobivali plačilo... Bila je obilna za tiste čase, morda tudi zato, da bi drugo leto radi hodili na pašo. Pa saj so radi pasli! Na paši je bilo toliko možnosti za igro, za pesem, za ples, za spoznavanje. Kar imetna šola za življenje je to bila.
1. novembra so pastirji dobili v košarico pečenega piščanca (ali kokoš), pa pogačo, povitico in- tudi malo vina! Tega je bilo, tako se spominjajo danes, premalo, tudi vodo so starši oziroma gospodarji vse preradi namešali med vino... Pa so se znašli! Da bi praznik zares bil praznik, so že nekaj dni preje staršem skirvaj "sunili" vina in ga nosili na pašo, kjer so ga skrili za bližajoči se 1. november! Tako so -použito- lahko na ta drugi veliki praznik bogato zalili. Dobre volje so potem peli, plesali in se veselili ter se pod noč vriskajoč vrnili domov! Kdo bi jim zameril? To je bil vendar njihov dan! Za rajnimi naj žalujejo starejši!
Med lepimi spomini na ta dan so tudi manj lepi... Prtiček, s katerim je bila prekrita hrana v košarici, je včasih zamikal požrešno kravo... Kot da bi bila najbolj lačna, ga je žvečila, včasih celo požrla! Groza! Kak rompompom je bil potem doma! Danes malo vreden prtiček je bil takrat prava dragocenost. In veselje na tako željno pričakovan dan je zamenjala žalost, jok, nesreča.
Tudi po 1. novembru so pastirji še hodili na pašo, če ni bilo snega! Še je bilo iger, veselja in smeha. Za tisti čas bogato obloženih košar, ki so jim jih dali gospodarji na pašo 1. novembra, pa ni bilo več... Ostala sta spomin in upanje, da bo pomlad kmalu prišla!
