Diplar
Ivan Benetič - zadnji diplar na viniškem koncu
/1.3.1869 - 1.3.1938/
/1.3.1869 - 1.3.1938/
Na Goleku pri Vinici so bili očitno dobri godci doma. Iz te vasi izhaja ljudski godec Jazo, od tam prihaja tudi Ivan Benetič, postaven svetovljan, ki je znal prav milo zaigrati na diple, na ta danes že skoraj pozabljeni belokranjski ljudski inštrument.
Goleški diplar je igral sebi in hvaležnim poslušalcem najbrž proti koncu 19. stoletja. Kot pravi v zapisu viniškega učiteljica Leopoldina Bavdek, je znal Ivan Benetič tako lepo igrati na diple, da so ga vsi radi poslušali, kot danes radi poslušamo dobro igranje na harmoniko.Omenjena kronistka je to zapisala po pripovedovanju 64. letnega vaščana Mihe Stegneta z Goleka - tam okoli 1940. leta. Sama godca seveda ni slišala igrati.
Ivan Benetič, kleni mož pronicljivega pogleda, s košatimi brki, je imel burno življenjsko pot. Skopa domača zemlja pod Marijinim Žežljem ga je prisilila, da je šel dvakrat v Ameriko, kjer se je v rudniku zlata kar lepo znašel. V letih pred 1. svetovno vojno (in nemara tudi med njo) je zaslužil precej denarja. Postal je premožen, spoštovan človek, ko ga je domača gruda spet privabila nazaj v rodni kraj. Ženo, ki je 1943. leta tragično končala svoje življenje ob bombnem napadu, je našel v bližnji hrvaški vasi. Ljudje so ga imeli radi, cenili so ga - pa so ga zato tudi izvolili za viniškega župana. V najlepšem spominu so ga obranili še živeči potomci, ki se ga še spominjajo. Prijazni ded se je tako rad poigral z njimi. Do smrti je ostal cenjen, spoštovan človek. Dipel pa v drugi polovici svojega življenja ni vzel več v roke.
Z Ivanom Benetičem, zadnjim diplarjem na našem koncu, so diple za dolga desetletja utihnile. Diple so bile dolga stoletja belokranjski ljudski inštrument, pa je zato prav, da se spet oglasijo.
Goleški diplar je igral sebi in hvaležnim poslušalcem najbrž proti koncu 19. stoletja. Kot pravi v zapisu viniškega učiteljica Leopoldina Bavdek, je znal Ivan Benetič tako lepo igrati na diple, da so ga vsi radi poslušali, kot danes radi poslušamo dobro igranje na harmoniko.Omenjena kronistka je to zapisala po pripovedovanju 64. letnega vaščana Mihe Stegneta z Goleka - tam okoli 1940. leta. Sama godca seveda ni slišala igrati.
Ivan Benetič, kleni mož pronicljivega pogleda, s košatimi brki, je imel burno življenjsko pot. Skopa domača zemlja pod Marijinim Žežljem ga je prisilila, da je šel dvakrat v Ameriko, kjer se je v rudniku zlata kar lepo znašel. V letih pred 1. svetovno vojno (in nemara tudi med njo) je zaslužil precej denarja. Postal je premožen, spoštovan človek, ko ga je domača gruda spet privabila nazaj v rodni kraj. Ženo, ki je 1943. leta tragično končala svoje življenje ob bombnem napadu, je našel v bližnji hrvaški vasi. Ljudje so ga imeli radi, cenili so ga - pa so ga zato tudi izvolili za viniškega župana. V najlepšem spominu so ga obranili še živeči potomci, ki se ga še spominjajo. Prijazni ded se je tako rad poigral z njimi. Do smrti je ostal cenjen, spoštovan človek. Dipel pa v drugi polovici svojega življenja ni vzel več v roke.
Z Ivanom Benetičem, zadnjim diplarjem na našem koncu, so diple za dolga desetletja utihnile. Diple so bile dolga stoletja belokranjski ljudski inštrument, pa je zato prav, da se spet oglasijo.
