Mihelov Franja, Mihelov kume, Jazo
/ Šutej Franc 16.1.1925 - 23.3.2007 /

Po svoje zanimiva osebnost je bil brez dvoma Franc Šutej- po domače Mihelov Franja- iz Sečjega sela 19. Že sama  pojava je vzbujala zanimanje zanj pri ljudeh, ko pa je začel v krogu neznanih ljudi s tistim: "Jaz sem Mihelov Franja iz Sečjega sela. Čiji si pa ti?"- je bil led hitro prebit in novo znanstvo tu. Mihelov Franja je bil zelo zgovoren človek. V tem je bil kos vsaki ženski, tudi svoji ženi Barbari, ki ni hranila jezika, pa je včasih kar težko prišla do besede, ko je bila z njim. "Muči, Franja, naj še Bare pove svoje!"- sem često dejal, ko smo bili skupaj, da je vendarle tudi njegova žena lahko kaj povedala...

​Vsi, ki smo Franjo poznali, vemo, kako velik ljubitelj rož je bil Kume. Poleti se je njegov dom za vasjo kopal v cvetju, pozimi je svoje prijateljice vzel v svojo malo hišico. Mož sicer ni imel svojih otrok, je pa kar nekaj drugih odraščalo pod njegovim krovom. Tem je bil pri cerkvenih zakramentih boter, pa je zato ostal Kume. Še eno veliko ljubezen je imel Franja: rad je imel petje, rad je poslušal domačo glasbo. Prav lepo je igral na orglice, na "muzike" kot orglicam rečejo ljudje tod okoli. V poznejših letih je stisnil pod pazduho še glineni bas- gudalo in ostal je najbrž najbolj originalen posnemovalec v teh krajih živečega ljudskega pevca Jaza (iz prve polovice 20. stoletja). V tej vlogi je nastopil neštetokrat doma in v tujini. Dobil pa je ob tem novo ime- Jazo.

Mihelov Franja je bil včasih kar pretirano varčen. Smejali smo se mu, ko je kavno usedlino shranil, češ da bo sebi iz nje še enkrat skuhal kavo. Smejali smo se mu, ko je pravil, kako je prišel do poceni obutve in oblačil na tržnici v Karlovcu, čudili smo se mu, ko je odrezane kose vrvic vezal skupaj, da bi z dobljeno špago še enkrat privezal trte. A vse skupaj je imelo vzrok v trdih življenjskih preizkušnjah, ki jih je mož doživljal. Oče je odšel v tujino, a denarja od tam ni bilo. Materi je bilo bolj malo mar za vodenje kmetije, povrhu je rodila Franji še polbrata. (Kljub vsemu je imel do smrti spoštljiv odnos do matere). Franc Šutej je moral že v letih, ko drugi preživljajo mladeniška leta, prijeti vajeti v svoje roke. Z ženo Barbaro, ki jo je pripeljal iz Kovačjega grada, sta se vzela in tolkla revščino skupaj. Kume je pravil, da je bil kot ženin v srajci, narejeni iz blaga ameriškega padala, da je bila njuna ohcet le večerja v krogu nekaj ljudi. Pa je Kumetov zakon trajal skoraj 50 let...

Po ženini smrti je Franja ostal sam. Veliko težja bi bila zanj zadnja leta življenja, da se ni preselil k njemu nečak Šime, ki je lepo skrbel zanj. Astma in druge bolezni so opravile svoje, pa Šime in njegova Marjana nista mogla več skrbeti za bolnika. Nečak je za Kumeta poiskal oskrbo v Domu za ostarele v Metliki, kjer pa je že po enem tednu umrl.

Trde življenjske preizkušnje so Kumeta naredile varčnega in skromnega. Sosedje se spominjamo, kako sta z ženo znašala seno za živino na dveh drogovih, kako sta v starih rjuhah od mizarja nosila oblovino za nastilj živini. Zgodilo se je, da je Franc privarčeval denar za pralni stroj, a ga dolgo ni dal priključiti... Tako dolgo, da so podgane v skednju naredile na stroju nepopravljivo škodo. Še več je bilo takih stvari, zaradi katerih se nam je Mihelov Franja zdel malo čuden... Tudi pri vzgoji otrok bi morali ravnati drugače, je menil. Z leskovo bi bil rezultat boljši... In v šoli bi morali otroke učiti stvari, ki jih rabimo v vsakdanjem življenju... Ne pa, da se učijo o toliko stvareh, na koncu pa niti seštevati, množiti in deliti ne znajo...

Kot že rečeno, Franc Šutej je znal čudovito peti. To so opazili tudi drugi, pa bi si Kume- ko ne bi bil tako vezan na dom in zemljo lahko služil kruh s petjem. Lep, visok glas je imel in če je bilo treba splezati "na tretko", je tudi temu bil kos. Dolga leta je pel v cerkvenem pevskem zboru, bil je član vseh pevskih zborov v Vinici od konca 2. svetovne vojne pa tja do leta 2000. Pel je z drugimi pevci, ki so se občasno oglasili, na številnih "imendanih" in rojstnih dnevih. Sicer je bil med ustanovnimi člani KUD-a v Vinici. Za dolgoletno prepevanje je Mihelov Franja dobil Gallusove značke, za delo na kulturnem področju pa tudi Župančičevo diplomo. Na to je bil zelo ponosen.

Treba je omeniti, da je bil Kume kar pretirano zgovoren, kar nekaterim včasih ni bilo všeč. A tak je pač bil! Vsi, ki smo ga dobro poznali, vemo, kako mehka duša se je skrivala v njem. Znal se je včasih pokarati, pokaran pa ni znal, niti mogel biti. Tako dolgo je ponujal roko sprave, da je bila ta sprejeta. Celo na sodišču se je, ko se je malo sprl s sosedom, pred obravnavo pobotal, da obravnave sploh ni bilo in je sodnik smejoč se dejal: "Šutej! Videl sem že mnogo različnih ljudi, takega kot ste Vi pa še ne!" Drugič spet je Kume šel sosedu voščit srečno novo leto, čeprav se je preje z njim sprl in sta se mrko gledala. Tudi se nam je smešno zdelo, ko je Franja deklamiral na odru (kar je rad počel!) neko pesem, v kateri je tudi vrstica: "Da ona mi zvesta več ni!" Menda je ob tem pokazal na ženo Barbaro, ki je bila v dvorani... Bil je seveda ogenj v strehi in žena ga ni hotela več videti. Kume pa je letal okoli nje kot metuljček okoli rožice in zvečer je že bilo vse, kot mora biti. Z ženo sta se sicer pogosto "bolj glasno pogovarjala", kar pa nikoli (po njegovi zaslugu) ni trajalo dolgo.

Veliko zgovornost je znal Kume večkrat obrniti sebi v prid. Zgodilo se je, da je med zadnjimi prišel na zdravniški pregled, a je med prvimi prišel do zdravnika. Najprej je ljudi spravil v smeh s svojimi štorijami, potem je nekaj časa tarnal nad tem, kako zgodaj je mora vstati, ker je tako daleč doma, da bi na koncu dosegel, da so ga ljudje spustili naprej. Hudo je bilo, ker je potem še zdravnika v ordinaciji "zabaval" ter tožil nad tem, zaradi česar je prišel, dodal pa še druge tegobe... Drugič je, ko je malo pregloboko pogledal v kozarec, padel in se pobil po obrazu (ob neki taki priliki je celo zgubil protezo!). Ko so ga drugi dan ljudje spraševali, kaj se mu je zgodilo, je vsakemu odgovoril drugače. Kriv je bil medved, neprevidna vožnja s kolesom, padec z voza, upognjena veja in še marsikaj drugega.

Mihelov Franja si je služil kruh kot trgovec v prodajalni kmetijske zadruge. Službo je jemal strašno resno, da bi ne bil slabo zapisan pri nadrejenih. S svojim besedičenjem in prepričevanjem je ženskam večkrat prodal obtolčene lonce po isti ceni, kot nepoškodovane. Tudi kaj drugega- ne najbolj kvalitetnega- je šlo po njegovi zaslugi v promet. Ljudje so mu včasih rekli, da je Štrkovka (po predvojnem uspešnem viniškem trgovcu). Kjer je stregel on, se je pogovarjalo in smejalo. "Čo, ču, ču? Čo!"- je namesto kupca razmišljal in se odločil! In- takrat še precej neukim ljudem- je ponujal dobro gnojilo "hitrofukal"... Saj so na koncu prišli do pravega imena (nitrofoskal), a nasmejali so se, kar je bilo tudi nekaj vredno.

Kume je v trgovini tudi odkupoval kmetijske pridelke. Pogosto je pravil o Barici, ki je v Karlovcu kupila salamo, ko se je ta ravno podražila, v Vinici pa prodala jajca, ko so se ta ravno pocenila. Menda je ženska dejala: "Jao meni! Dojdem u Karlovac, tamo salama gore! Dojdem u Vinicu, tu jajca dole!"

V času+, ko je bil Franja trgovec, je malo obolel na očeh. Zdravnik je menil, da je vzrok obolenja v zobeh. Nekaj bi jih bilo treba izpuliti- po Kumetovi pripovedi- tudi zdravih. Seveda se s tem ni strinjal! Nikakor ni mogel razumeti, da zobje v ustih vplivajo na vid. Zdrava kmečka pamet mu je govorila, da to ne more biti res.

Zdravje se je Franji slabšalo. Ob okvari jeter in težavah s prostato, ga je najbolj mučila astma. A to ni bila ovira, da ne bi na prireditvah in veselicah neutrudno plesal. Prvi je odšel na plesišče, zadnji je odšel z njega. Ko se je vrtel s soplesalko, je lovil sapo, da smo mislili, da se bo zgrudil. Pa se k sreči ni!

Pogosto je možakar pravil, da je eden redkih, ki se mu je "klinc" zlomil. Mislil je seveda ob tem na svoje gudalo, na katerem je- po nerodnosti- zlomil paličico iz sirka. Zgodilo se je menda pred nekim nastopom, kar je pomenilo zamudo pri začetku prireditve. Kumetu je bilo treba najti novo gudalo, s "celim klincem", da bi potem gudalo lahko služilo svojemu namenu.

V nastopih je Mihelov Franja užival. Silno rad je nastopal, ko je pel, deklamiral, igral na "muzike" ali pa na orglice in gudalo hkrati. Proti koncu življenja se je ostareli Jazo trudil po svojih močeh in ljudje so mu ploskali. Srečni Kume pa je govoril: "Bi iše? Ja bi iše jedno!" In kar nerad je zapustil oder, da bi prišli na vrsto še drugi.

Franc Šutej, Mihelov Franja, je dočakal dobrih 82 let življenja. Sam je kar precej let pred smrtjo dal kamnoseku narediti plošči, na katerih sta nasmejani Kume in nasmejana žena Barbara. Plošči krasita njun grob, da se ju spomni vsak, ki pride mimo. Franja je bil simpatičen posebnež, ki se ga mnogi radi spominjamo. In njegove žene tudi, saj mu je bila pravo dopolnilo.

Ko smo Kumetu voščili ob njegovi 80-letnici (Damelj, 15.1.2005), smo zapisali:
=Ko ti- za okroglih 80 let- z najlepšimi željami za tvojo prihodnost stiskamo roko in nazdravljamo, si želimo, da 
bi še vrsto let ostal tako veder, tako poln življenjskega optimizma kot si danes,da bi otvoril še veliko plesov,
da bi bil kos "dečvi, ki čaka",
da bi še velikokrat rekel: "Čujte! Ja bi iše eno!",
da bi se tudi v bodoče znašel, čeprav bi se ti "klinc" zlomil,
da bi se še dolgo nasmejan spominjal sove (poliča v obliki sove), ki ti je zobe vzela in ti grde praske po obrazu 
naredila, za vse pa je bil kriv medved,
da bi še velikokrat- pri polni čakalnici- preko reda, takoj prišel do zdravnika, ob tem pa čakajoče ša v smeh 
spravil,
da bi kdaj kakšno rekel in ne vedno tiho bil!
Rad imaš rože, rad poješ. Da si po srcu dober, vemo! Zato te cenimo in te imamo radi. Prepričani smo, da nisi "podpisal" samo za 80 let, zato korajžno naprej!
​
Mihelov Franja sedaj že počiva ob svoji Barbari na viniškem pokopališču. Ljudje pa se ga še vedno radi spominjamo zaradi blage, dobrotljive narave. Pa zaradi petja, igranja, žuborenja v viniškem narečju in zgledih, da je treba odpuščati! Najbrž bo spomin na godca za vasjo ostal še dolgo živ!

V januarju 2009
Zapisal:
Mirko Bartolj