Vinica
Odkar se je slovenska literarna moderna s svojo četverico zasidrala v naše duhovno življenje, je ime neznatne slovenske vasi ob Kolpi prisotno v naši zavesti. Kot je Vrba za zmerom povezana z imenom Prešeren in Vrhnika s Cankarjem, tako nam Vinica nerazdružno zazveni z imenom Otona Župančiča. Trojni V! Vrba, Vrhnika, Vinica! Prav se je vprašal kulturni kronist, ki je že pred desetletjii zapisal: Kakšna praznina bi nastala v slovenski književnosti, če bi zmanjkal en V iz tega trikotnika, iz tega »božjega očesa«!
Če danes Vinica s svojo lepo okolico, čisto Kolpo in gostoljubnimi prebivalci privablja turiste in častilce našega pesnika, pa moramo vedeti, da je prav ta kraj z bližnjo okolico že pred mnogimi tisočletji zamikal prazgodovinskega človeka. V jami Veliki Zjot, ki leži ob Kolpi med Vinico in Učakovci, so namreč arheologi našli sledove prebivalcev iz mlajšega neolita. Ostanki poslikane uvožene keramike so nam odkrili zanimivo dejstvo, da so takratni kamenodobni prebivalci imeli že stike z mediteranskim svetom, s t. i. Hvarsko kulturo.
Če danes Vinica s svojo lepo okolico, čisto Kolpo in gostoljubnimi prebivalci privablja turiste in častilce našega pesnika, pa moramo vedeti, da je prav ta kraj z bližnjo okolico že pred mnogimi tisočletji zamikal prazgodovinskega človeka. V jami Veliki Zjot, ki leži ob Kolpi med Vinico in Učakovci, so namreč arheologi našli sledove prebivalcev iz mlajšega neolita. Ostanki poslikane uvožene keramike so nam odkrili zanimivo dejstvo, da so takratni kamenodobni prebivalci imeli že stike z mediteranskim svetom, s t. i. Hvarsko kulturo.
Iz bronaste dobe in obdobja kulture žarnih grobišč v Vinici in okolici doslej še niso odkrili sledov. V začetku starejše železna dobe (8. stol. pr. n.š.) je kraj pritegnil takratnega prebivalca - verjetno Ilira - da se je tu stalno naselil. Še bolj je bilo razgibano življenje na tem prostoru v 4. in 3. Stoletju pr. n. š., ko je viniško zemljo poselilo novo prebivalstvo - Japodi , ki so verjetno prišli iz današnje Like. Ne vemo, ali so zasedli nove kraje v sovražnem navalu ali pa so se postopoma pričeli stapljati s prvotnimi prebivalci. Dejstvo je le, da so tu ostali in si za svoje bivališče izbrali strmi hrib Šlemine nad Vinici. Tam so živeli, zavarovani za visokimi okopi - ostanki le-teh so še danes prav dobro videni! - svoje mrtve pa so pokopavali v osojnem Stražnem dolu pod Šleminami. Številni zanimivi in bogati predmeti, ki so jih rajnim namenili za njihovo zagrobno življenje in jim jih shranili v zemlji, pa so pred 1. Svetovno vojno zamikali vojvodinjo Mecklemburško, ki je v letih 1906-1907 prekopala 323 planih grobov. Vse to arheološko bogastvo je potem odpeljala v tujino in je bilo leta 1934 prodano na dražbi v New Yorku; danes krasi arheooške zbirke ameriške harvardske univerze.
Vendar Japodom na Šleminah - domnevamo jih tudi na sosednjem Žežlju - ni bilo dano mirno življenje. Načrti Rimljanov, da bi razširili in zavarovali svoj imperij na vzhodu, so Japode neogibno privedli v spopad z rimskimi osvajalci. Oktavijanov brezobzirni vojni pohod proti Japodom leta 35 pr.n.š. je zapečatil njihovo usodo in s tem seveda tudi bogato življenje na Šleminah. Vendar širši okoliš ni ostal brez prebivalcev, o čemer govore ostanke rimskih grobov v bližnjem Podklancu in temelji rimske arhitekture v Ogulinu pri Vinici iz 1. in 2. stoletja našega štetja.
Sledov prvih Slovanov, ki so stopili na vininška tla, nam ta zemlja doslej še ni razkrila, zato pa zasledimo že leta 1082 prvi arhivski zapis o srednjeveški Vinici. Tega leta je Katarina Žovneška prinesla Vinico, skromno naselje, ki se je zgrnilo ob gradu istega imena, za doto Konradu Turjaškemu. Kasneje je Vinica prišla v last loških gospodov, leta 1418 pa jo najdemo v rokah Celjanov. V naslednjih stoletjih so se tod zvrstile plemiške družine Thurnov, Burgstallov, Semeničev, ki so jih spet nasledili Burgstalli, te pa Gušiči. V prejšnjem stoletju je na gradu z dokaj obsežnem posestvom gospodaril Zagrebčan Grünwald, ki pa je v letih 1890 in 1891 graščinsko posest razparceliral in jo po kosih prodal domačinom. Grad je kupil Viničan Miha Malič, ki ga je kmalu prodal sorodniku Petru Maliču, ta pa učitelju Jožetu Bergantu. Že leta 1925 je grad prešel v roke Franca Miheliča in je danes v lasti njegovih potomcev.
V teh dolgih burnih stoletjih pa se je tod okrog zgodilo marsikaj.V času turških napadov je bila Vinica z gradom in trgom, ki ga je oklepalo močno obzidje, pomembna obrambna postojanka. Medtem ko sta Metlika in z njo vred Slovenska marka prvič občutili Turke že leta 1408, je bilo, kot kaže takratni Vinici in njeni okolici še nekaj let prizaneseno. Težke ure pa je kraj doživel, ko so 1469 Turki ropali tok okrog, zlasti še v juniju 1471, ko je Izak-bej s 15.000 konjeniki prebredel Kolpo pri Vinici in nato udaril proti srednji Kranjski. Tudi dve leti kasneje so se Turki z ropanja po slovenskih deželah vračali mimo Vinice domov. Sploh je bil poleg prehoda pri Metliki Turkom viniški prehod močno priljubljen, zlasti proti koncu 15. Stoletja in v prvih desetletjih naslednjega stoletja. Takrat so v razdobju šestdesetih let Turki kar osemdesetkrat napadli kranjsko in je bila med drugimi mejnimi gospostvi tudi Vinica z okolico popolnoma opustošena.
Seveda so se turški napadi vrstili tudi naslednja desetletja in šele zgraditev Karlovca (1597) jih je nekoliko zavrla. Kranjski deželni stanovi so hoteli napadalcem onemogočiti prehod čez Kolpo pri Vinici ter so kmalu potem tam zgradili manjši obrambni stolp. Zadnji turški spopad s cesarskimi je pri Vinici izpričan 29. Oktobra 1591, ko se je ban Peter Erdö di, ki je vodil manjšo vojaško skupino, ob Kolpi spopadel z dvesto Turki in jih popolnoma uničil.
Vinica je kot pomembna obrambna postojanka prav v tem času dobila trške pravice. Imela je lastno upravo, sodstvo in svoj grb - na modrem polju rdečega ptiča, ki drži v kremplju rdeč grozd. Konec 18. stoletja je Vinica dobila še pravico do štirih letnih sejmov.
V 15. stoletju je bil sezidan današnji grad nad Kolpo in vključen v obrambno obzidje, ki so ga na vseh štirih voglih ojačevali utrjeni stolpi. Tako so bile trške hiše dobro zavarovane, zunaj obzidja pa je ostala župna cerkev, ki je verjetno prestregla marsikateri neprijetni turški udarec.
Ko so osmanski napadi prenehali, se je tod okrog pojavila nova nadloga: roparski hajduki, ki so strahovali zlasti premožnejše ljudi. Oblasti so roparstvo v glavnem zatrle šele v začetku 19. stoletja. Vendar so posamezni hajduki še vedno vznemirjali prebivalce. V Vinici in okolici so bila še do nedavnega živa imena hajdukov Udmaniča, Panjana, Brelca, harambaše Skradnjega in drugih.
Prvega učitelja je dobila Vinica že leta 1822; pouk je bil spočetka v zasebnih hišah, dokler ni bilo 1838 zgrajeno šolsko poslopje. Leta 1883 so stavbi prizidali nov del, v zadnji vojni pa je bila 1944 šola bombardirana in so v njej nehali poučevati.
V revolucijskem letu 1848 so kmetje zažgali kozolec domačemu župniku, ker odprave tlake ni razglasil v župni cerkvi, temveč v skoraj prazni podružnični cerkvi na Žežlju. V naslednjih letih sta Vinico prizadela dva huda požara: 1874 je ogenj uničil 17 hiš, v še hujšem požaru leta 1888 pa je obležalo v pepelu 54 raznih povečini lesenih poslopij.
Obe veliki nesreči sta hudo prizadeli Vinico. Če so že po letu 1850 mnogi domačini odšli iskat zaslužka v Nemčijo in Ameriko, so se jim po požaru leta 1874 pridružili številni drugi, ki so si hoteli z zaslužkom, bodisi kot »krošnjarji-nemškarji« ali pa kot delavci v ameriških gozdovih in rudnikih, obnoviti pogorele hiše ali rešiti zadolžena posestva. Amerika je Belokranjce pritegnila kot magična dežela, ki se ji ljudje niso mogli ustavljati. Zato po letu 1882, ko je trtna uš uničila vinograde po Viniški gori, predvsem pa po drugem velikem požaru, v Vinici skorajda ni bilo hiše, ki ne bi imela vsaj enega ali dveh družinskih članov v tujini.
Vendar tudi v opustošeni Vinici življenje ni popolnoma zamrlo. Že okoli 1860 je Župančičev ded Franc Malič odprl v kraju prvo trgovinico in gostilno. Leta 1865 je Vinica dobila poštni urad in z njim postiljonsko zvezo s Črnomljem. Razgibalo se je tudi društveno in kulturno življenje, zlasti odkar je 1889 prišel v Vinico za učitelja Ribničan Franjo Lovšin. Že naslednje leto je ustanovil Čitalnico, 1895 podružnico Kmetijske družbe in 1898 gasilsko društvo. Na njegovo pobudo so vaščani leta 1895 pričeli obnavljati vinograde, 1901 pa jih je Lovšin prepričal, do so si razdelili vaško gmajno in tamkajšnji svet, ki je dotlej rodil le grmovje, pogozdili z mladim hrastičjem. Leta 1908 je Lovšin ustanovil hranilnico, 1912 pa še telovadno društvo Sokol. Tako se je življenje v Vinici, predvsem po njegovi zaslugi dokaj razgibalo. Pa tudi izseljenci niso pozabili rojstnega kraja in z njihovo pomočjo je zrasla v Vinici vrsta novih zidanih hiš. Leta 1902 je kraj dobil tudi nov betonski most.
Tako je Vinica še dokaj mirno doživela prvo svetovno vojno (1914-1918), ko so morali mnogi vaščani odriniti na fronto. Leta 1919 pa se je zopet zbudil uporniški duh Viničanov: pod vplivom naprednih idej, ki so jih mnogi domačini prinesli z bojišč, in ob nemirih, ki so nastali pri žigosanju denarja, so Viničani in okoličani 21. aprila razglasili Viniško republiko in za predsednika izbrali 87-letnega Jureta Pavlešiča. »Nevarno gibanje« pa sta že po treh dneh zadušila orožništvo in vojska.
Čas med obema vojnama Vinici ni prinesel dosti razmaha. Kraj ni imel ne vodovoda ne elektrike ne kake večje obrtne delavnice. Zato so se ljudje , zlasti v tridesetih letih, to je v času svetovne krize, znova pričeli izseljevati. Domačini so si obljubljali precej koristi od predvidene železnice Črnomelj - Vrbovsko, ki naj bi bila stekla tudi skozi Vinico. Druga svetovna vojna pa je začeta dela ustavila.
Po razpadu stare Jugoslavije je v aprilu 1941 italijanska vojska zasedla Vinico in jo zapredla v bodečo žico in bunkerje. Mnoge zavedne domačine so naslednje leto odgnali v internacijo, več domov vidnejših partizanov pa požgali.
Po italijanski kapitulaciji je tudi Vinica željno sprejela partizane. Tu sta bila sedež rajonskega odbora OF in komanda mesta. V kraju so delale tudi centralna tehnika, kurirska postaja, bolnišnica, postaja za rekonvalescente, etapna kuhinja in razne partizanske delavnice. Vinica je v tem času doživela tudi nekaj sovražnih napadov: 30. Aprila 1944 so nemški bombniki porušili šolo in nekaj stanovanjskih in gospodarskih poslopij. Hujši napad je bil 28. Avgusta 1944, ko so Nemci in ustaši vdrli v Vinico, po njej ropali in odpeljali s seboj 43 moških.
Po vojni se je Vinica, ki je imela le nekaj obrtnikov in trgovin ter eno ali dve gostilni, poskušala usmeriti v turizem. Uspehi so bili sprva dokaj borni. Sicer je bil že leta 1949 čez Kolpo zgrajen nov železnobetonski most, uredili so gostišče v gradu in kopališče ob Kolpi. Tam so kasneje zgradili restavracijo in manjšo stavbo z nekaj tujskimi sobami. Leta 1951 je bila v Župančičevi rojstni hiši odprta pesnikova spominska zbirka, 1965 je kraj dobil novo zdravstveno postajo in 1967 se je iz Črnomlja stegnila asfaltna cesta tudi do Vinice in odtlej je zlasti v poletnih mesecih na Kolpi vse več domačih in tujih turistov. Leta 1973 je kraj dobil vodovod in prvi industrijski obrat: konfekcijsko delavnico novomeškega Novoteksa, ki je že naslednje leto dajala kruh več kot dvesto ljudem.
Po osamosvojitvi Slovenije in začetku privatizacije pa je Novoteks zaprl svoja vrata.
Vir: Jože Dular : Župančičeva Vinica ; 2. izdaja 53. zvezka zbirke vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije
