Vinica in Hallstatt
artefakt: sekira
material: kovina
obdobje: pozna bronasta doba
skupina: orodje
najdišče: Šlemine, Vinica
lastnik fotografije: President and Fellows of Harvard College
V pozni železni dobi je bilo v Vinici naseljeno pleme imenovano Japodi (po rimskih virih). Teritorij Japodov je segal do meje Bosne in Hrvaške na področju doline reke Une okoli Bihača. Vinica je bila najbolj severna naselbina Japodov. Bila je predstraža iz obdobja kulturnega preporoda, ki je sledil zatonu grške kulture v 4. st.pr.n.št.
Osamljena predstraža
Valovita, skalnata pokrajina Japodov je bila težje dosegljiva kot regije okoli nje. Zaradi gričevnate topografije področje Japodov ponavadi ni bilo primerno za poljedelstvo. Japodi so se očitno ukvarjali s pašo ovac in lovom. Pridelovali so dober sir in blago za oblačila (plašče, ipd.) Japodi so bili znani predvsem po svoji izoliranosti. Niso bili preveč aktivni v lokalnem političnem delovanju, ki je bilo posledica povečane moči Rimljanov na Jadranu in na grškem polotoku. V arheoloških virih so vedno opisani kot »konzervativni« z nekaj značilnostmi pozne železne dobe (latenske), obdržali pa so veliko značilnosti iz zgodnejše železne dobe.
artefakt: žara
material: keramika
obdobje: zgodnja železna doba
skupina: posoda
najdišče: Stražni dol, Vinica
lastnik fotografije: President and Fellows of Harvard College
Zelo malo se ve o viniški naselbini, katere utrdba leži na vrhu hriba, kjer niso bila izvedena nobena izkopavanja. Na podlagi primerjave s podobnimi utrdbami južno od Vinice lahko sklepamo o nekaterih značilnostih. Šlo je za majhno utrdbo, morda le za nekaj sto metrov v premeru. Le na vrhu hriba je bilo obzidje. Vinica (»vinograd«) leži v relativno odprti dolini, ki je bolj rodovitna in primerna za poljedelstvo kot osrednji del japodskega teritorija.
Na pokopališču viniške utrdbe je vojvodinja Mecklenburg izkopala majhno število predzgodovinskih gomil iz halštatskega obdobja, plano (ravno) pokopališče iz latenske dobe, ki je vsebovalo kakšnih 350 grobov in zgodnje rimsko pokopališče, ki je bilo v bližini japodskega. Ne obstaja noben popoln načrt pokopališča iz železne dobe, obstaja le delni načrt, ki ga je naredil Gustav Goldberg. V grobovih so bili pokopani ali kremirani ljudje. V nekaterih so bile žare, v drugih ne. Če sodimo po grobovih, lahko rečemo, da je bil v Vinici v zgodnji železni dobi le majhen zaselek ali razširjena družina, v pozni železni dobi pa skupnost ni štela več kot 30 ljudi.
Kot mejna predstraža zgleda da je bila Vinica samozadostna celo po japodskih standardih. Tako kot v drugih japodskih naselbinah so bili ročni izdelki mešanica predmetov, ki so preživeli halštat in latenske ročne izdelke. V starejših kronoloških zapisih so le-te včasih poimenovali »pozni halštat«. Danes se zdi jasno, da drugače kot na sosednjih področjih, kjer je latenska kultura dejansko nadomestila halštat, so bili določeni vidiki latenskega stila selektivno asimilirani (vključeni) v japodsko kulturo in so obstajali skupaj s preživelimi zgodnejšimi oblikami. Določeni tipi ročnih izdelkov se lahko znajdejo v istem grobu, čeprav bi bili na osnovi stila umeščeni v različna stoletja. Kakorkoli že, bilo je jasno, da so bili prebivalci Vinice seznanjeni z latensko kulturo severne Jadranske obale zaradi velike količine stekla in uvoženega jantarja v grobovih. Prebivalci Vinice so trgovali tudi z nomadskimi plemeni na vzhodu, saj številne vrste okraskov kažejo na očitno povezavo z umetnostjo, ki je bila značilna za stepsko pokrajino.
artefakt: obesek
material: kovina
obdobje: pozna železna doba
skupina: osebni predmeti
najdišče: Šlemine, Vinica
lastnik fotografije: President and Fellows of Harvard College
Vinica je bila odrezana od ostalih japodskih naselbin, kar vidimo iz več tipov ročnih izdelkov, ki so tipični samo za Vinico in se ne pojavijo nikjer drugje. Arheolog Emil Vogt, zbiratelj starin za Švicarski narodni muzej, je leta 1934 opisal viniške ročne izdelke na naslednji način: » Za lokalni viniški okus so bile značilne pretirane baročne oblike brez fines. Podobno pretirano oblikovanje okraskov pogosto zasledimo v kulturah, ki so dovolj daleč od velikih civilizacij ali so kako drugače dovolj izključene, da omogočajo tako hipertrofijo. Tovrstna težnja je značilna za praktično vse viniško okrasje.«
Najbolj presenetljivi primeri so tako imenovane »antropomorfne fibule«, oz. sponke za oblačila, kjer ravni del predstavlja torzo(kip trupa brez udov) podobe oz. osebe z avreolo. Le-te temeljijo na fibuli, ki je imela 3 ali 6 gumbov, kar je bilo običajno v tisti regiji, ampak s to olepšavo se pojavijo le v Vinici. Vojvodinja je našla 21 različnih fibul (sponk) v Vinici. Ta svojevrstna narava viniške zbirke je najverjetneje znak izolacije naselbine. Viniški Japodi, ki so se po kulturi razlikovali od severnih sosedov so bili geografsko ločeni od južnih sosedov, zato so se zatekli v pretirano »japodskost«.
Rimski cesar Oktavijan je zavzel Japode leta 35 pr.n.št. pri Metulumu na Hrvaškem. Po pričevanju rimskega zgodovinarja Apiana so Rimljani sklicali ad hoc svet, praviloma ni bilo centralizirane japodske vladne strukture. Zaradi pomanjkanja centralnega vodenja se Japodi niso bili zmožni upreti Rimljanom, čeprav so se na določenih krajih hrabro borili. Rimljanom se je zdelo težko zmanjšati utrdbe na hribih zaradi problemov s hrano v času obleganja na neprijaznem terenu, čeprav ni bilo daleč od obale. Po zavzetju je bil terirorij razdeljen med provinci Dalmacija in Panonija. Meja je potekala ob Savi iz vojaških razlogov bolj kot na podlagi tradicionalnih oz. etničnih meja. Administrativno gledano je bila Vinica v Panoniji, provinci, v kateri so vladala ljudstva madžarske ravnine. Po kulturnih značilnostih pa je bila del Dalmacije tako kot preostali del japodskega ozemlja. Med viniškimi grobovi iz starejše železne dobe je vojvodinja izkopala številne zgodnje rimske grobove, kar priča o tem, da je šlo res za to politično in kulturno tranzicijo.
artefakt: okrasna zaponka za pas
material: kovina
obdobje: pozna železna doba
skupina: osebni predmeti
najdišče: Šlemine, Vinica
lastnik fotografije: President and Fellows of Harvard College
Hallstatt
Jeseni 1907 je vojvodinja opravila manjše izkopavanje halštatske naselbine v Avstriji. Hallstatt leži v Salzkammergutu – hriboviti regiji izven Salzburga. To je bila edina naselbina, s katero se je ukvarjala izven Carniole.
Hallstatt je ena najpomembnejših naselbin v evropski arheologiji in opredeljuje zgodnjo železno dobo (cca. 800 – 400 pr.n.št.). Vojvodinja je imela kar nekaj težav formalne in neformalne narave pri izkopavanjih v Hallstattu. Tam je izkopala kakšnih 45 grobov, a je v njih našla le drobnarije. Ramsauer pa je tam izkopal 980 grobov.
Cesar Franc Jožef je vojvodinji Mecklenburg pomagal glede izkopavanj v Hallstattu, toda leta 1912 se je vojvodinja znašla brez denarja in brez mecena, zato se je obrnila na nemškega cesarja Wilhelma II. Sprva je okleval, ko pa mu je poslala nekaj dragocenih daril – izkopanih predmetov, se je omehčal in začel financirati njena izkopavanja.
Vojvodinje v takratnih strokovnih krogih niso cenili. Danes pa lahko vseeno rečemo, da je bilo njeno delo dobro opravljeno in pomembno. Z izkopavanji se je ukvarjala 9 let, izkopala je 20.000 predmetov, pri tem je obdelala več kot 1000 grobov na 21 najdiščih.
Leta 1913 se je povezala z direktorjem Švicarskega nacionalnega muzeja, ki je bil ekspert za halštatsko obdobje. I. svetovno vojno je preživela v Berlinu, po vojni pa se je vrnila v rodni kraj Wagensberg. Njene arheološke zbirke (72 zabojev) so bile prenesene v Narodni muzej v Ljubljani. Vojvodinja je prosila kralja Aleksandra, naj ji vrne njene zbirke, kar pa se je zgodilo šele po njeni smrti.
Njena zbirka je bila vrnjena njeni hčerki, v Narodnem muzeju v Ljubljani pa je ostalo le nekaj reprezentativnih ročnih izdelkov iz zbirke vojvodinje Mecklenburg.
Leta 1932 je hčerka Marie Antoinette predala zbirko Andersonovim galerijam v New Yorku, da bi bilo vse nared za dražbo. Vse izkopanine je bilo potrebno najprej očistiti. Trgovec z umetninami iz New Yorka je poskrbel, da je bil napisan prodajni katalog »Predzgodovinske izkopanine iz Kranjske« (»Prehistoric Grave Material from Carniola«).
Tako je leta 1933 razprodajo opazil Hugh Hencken, ki je direktorju muzeja Peabody Donaldu Scottu tako predstavil zbirko:«Gre za tako vrsto gradiva, ki mu ne bi dovolili iti v Ameriko, če bi bilo izkopano v tem času. … Nič podobnega še ni prispelo v našo deželo in tudi nikoli več ne bo. Vem, da boste storili vse, da bi dobili vsaj del te čudovite kolekcije.« Marie Antoinette je zahtevala 250.000 US S. Evropski muzeji niso imeli dovolj denarja, ameriških muzejev pa kolekcija ni zanimala. Andersonovim galerijam ni uspelo prodati zbirke, potem je Hencken navezal stike z agentom Marie Antoinette in mu posredoval ponudbo Peabody muzeja. Uspelo mu je kupiti en del kolekcije, leta kasneje pa je kupil še preostali del kolekcije.
Zbirka vojvodinje Mecklenburg danes
Hencken je preučeval zbirko in napisal knjigo »Pokopališče železne dobe na Magdalenski gori v Sloveniji (1978)« (The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia (1978)«. Tu je opisana kronologija regije na osnovi izsledkov oz. izkopanin z Magdalenske gore. Peter Wells pa je leta 1981 napisal knjigo »Pojav ekonomije v železni dobi: grobovi vojvodinje Mecklenburg iz Hallstatta in Stične« (»The Emergence of an Iron Age Economy: The Mecklenburg Grave Groups from Hallstatt and Stična«). Raziskoval je vlogo trgovine in tehnologije v razvoju politične hierarhije v času halštatskega obdobja.
Naslednji raziskovalci so uporabljali zbirko za preučevanje družbenopolitičnega pomena sprememb kar se tiče tehnike proizvodnje železa. Zanimala pa jih je tudi razširjenost jantarja in stekla.
Zaradi obsežnosti zbirke in visoke kvalitete dokumentacije je zbirka še vedno dragocena za številna nova preučevanja.
Velik del zbirke iz Vinice še ni bil obdelan in objavljen, kar pušča nezapolnjeno vrzel v našem razumevanju pozne železne dobe v Krajini. Vinica je še posebej pomembna, ker sodi med redka najdišča iz latenske dobe, še posebej japodske kulture, za razliko od številnih drugih halštatskih najdišč v tej regiji.
Zakaj si je vojvodinja toliko prizadevala za izkopavanja kljub vsem težavam, na katera je pri tem naletela ter njenemu visokemu socialnemu statusu bo za vedno ostala skrivnost. Gotovo pa bi bila zadovoljna, če bi vedela, da je bila njena zbirka predmet številnih preučevanj in da je še vedno neizčrpen vir novih raziskav.
Zapisala:
Darja Jontes
