Utrinki iz polpreteklih dni
VEDNO PREMALO PIJAČE…
Ne tako daleč nazaj je bilo življenje vse drugačno. Veliko otrok v vsaki družini je pomenilo več lačnih ust… Saj se je nekaj pridelalo, a kaj ko si je bilo treba pritrgovati od ust, da so pridelke prodali in v času, ko služb skoraj da ni bilo, dobili nekaj denarja za “štivro (1)”, pa za obutev, olje, sladkor in sol. Večkrat lačni kot siti, so opravljali težka fizična dela, pa je zato razumljivo, da bi radi kaj “jakega (2)” popili, da bi bili močnejši. Tudi otroci so s slastjo popili vino, če so prišli do njega, da o odraslih sploh ne govorimo… Tako jim ni bilo nič kaj všeč, da se je tako hitro pokazalo dno steklenice, pa tudi “lajt (3)” je vse hitro presušil! Želja, da bi bilo vina in “rakije (4)” čim dlje, da bi kaj prihranili tudi samo zase, je doprinesla, da so mnogi postali prav iznajdljivi, kako priti do pijače.
Danes priletne gospe se živo spominjajo medvojnega žeželjskega mežnarja. Mož je imel “jako (2)” rad “rakijo (4)”. Tudi na cerkvi, na Žežlju ni mogel brez nje, ko so “curice (5)” lepšale cerkev za kak praznik. Steklenico “rakije (4)” je imel možakar skrito pod razkošno, dolgo Marijino obleko, ki je krasila njen kip sredi cerkve. Ko je mežnar segal pod obleko po svoj skriti zaklad, so dekleta ob tem nezaslišanem dejanju vreščala, trdno prepričana, da bo vse skupaj doletela huda kazen, da se bodo vsi skupaj – zaradi bogokletnega dejanja – pogreznili v peklenske globine. Pa se je k sreči vse dobro končalo. Mežnar je nekajkrat “potegnil (6)” iz steklenice in jo vrnil na staro mesto, saj je vedel, da je tam, kjer je bila, na najbolj varnem mestu in bo čakala samo njega.
Sicer pa je omenjeni mežnar, pravijo, v svoji mladosti s svojimi brati in sestrami opravili visoko šolo, kako priti do vina. Menda je, ko je oče za mizo – pred hišo – trdno spal, previdno iz njegovega žepa izvlekel ključ od kleti, kjer je bilo vino… Pot do raja je bila odprta. Mladi so se ga krepko “nacedili (7)", tudi na jutri niso pozabili. Natočili so si še prenekatero posodo in posodico ter steklenico – in si spravili pijačo. Ključ je gospodar dobil nazaj… Se mu je pa – čez nekaj mesecev – strašno čudno zdelo, kako da je sod tako hitro prazen!
Pri isti hiši so imeli še drugo skrito pot v klet. Gospodar je, ko je odšel z doma, vedno zaklenil vrata. Žejna mladež pa se je tokrat znašla drugače. Nad kletjo je bil bivalni prostor, strop so tvorili debeli plohi položeni prek tramov. Previdno so dvignili malo širši ploh in vrata v “nebesa” so bila odprta. Tokrat je bila rešitev boljša, saj so večkrat lahko prišli do sladke opojnosti. Le ploh je bilo treba lepo položiti nazaj, da ne bi gospodar kaj posumil. V težke dni je posijalo sonce in življenje je postalo lepše.
Drugje, pravijo, so znali priti do vina tudi tako, da so v zadnje dno izvrtali luknjo, si nastregli pijače, luknjico pa potem zamašili s plutovinastim zamaškom ali pa s koščkom lesa. Tako so goljufali drug drugega! Eni so prišli do “bogastva”, drugi pa niso in niso razumeli, kako more biti sod že prazen. V trdem boju za skorjo kruha, pa ni bilo časa za tarnanje. Treba se je bilo pehati naprej. Tudi take prigode in vesela pesem so doprinesli, da je težko življenje postalo lažje.
1= davek; 2= močno; 3= sod; 4= žganje; 5= dekleta; 6= srkniti; 7= napili
NEKOČ JE BILO VSE DRUGAČE…
Starejšim ljudem se zaiskrijo oči, ko človek začne z njimi pogovor o ne tako davnih časih, ko pa je življenje vendarle teklo čisto drugače kot danes. “Težko je bilo težko!” poreko. “Pa vendar je bilo lepo, saj si ljudje niso bili tako tuji kot danes. In veselja, petja ter sproščenega smeha je bilo obilo, pa smo srečno živeli, čeprav smo bili večkrat gladni kot siti” - nadaljujejo. Nemara imajo prav, saj se danes človeku, ki ima vsega dovolj za normalno življenje, često stoži po t istih časih.
Mladi ljudje so bili srečni, ko so se zbirali na skupnih delih. Začelo se je že na pomlad, pred Jožefovim, ko so komaj čakali, da jih bo kdo prosil za kopanje v vinogradu. Običajno je bila pri takem delu hrana malo boljša, pijače ni manjkalo, se je pa dalo tudi kaj zaslužiti. V času, ko še ni bilo veliko služb, je fantom tak zaslužek prišel še kako prav. Lahko so šli v nedeljo v gostilno, kjer se je pilo in plesalo. In ob taki priliki so lahko povabili na ples dekle, ki jim je bilo všeč, je pa željno čakalo takega povabila pred gostilno. Ko se je spuščal mrak, so morala biti dekleta doma! Hudo je bilo, če se je katera spozabila.
Mladina se je zbirala na sejmih. Bolj zato, da bi si napasli oči, kot da bi kaj kupili… Saj je bilo denarja malo! Je pa zato bilo veselje toliko večje, če je dekle od svojega ljubega dobilo lectovo srce s sladko zvenečimi verzi. Zaiskrile so se oči, zapelo je srce in si vroče želelo ponovnega snidenja! A kaj, ko so tudi o tem odločali starši in vse skupaj presojali preko dote in premožnosti dekleta in fanta.
Spet je postalo živahno ob košnji, spravilu sena in žetvi. Težaško delo je bilo lažje, če so se mladi malo povaljali po senu. Pravijo, da se je tudi peti dalo lepše, če so se strasti malo razburkale. Fantje so znali ponagajati dekletom, dekleta so ponagajala fantom, da bi se vse skupaj končalo z ubranim petjem. Ubrani glasovi so prihajali od vsepovsod in peli hvalnico življenju tostran in onstran Kolpe.
Na jesen je bilo skupnih del, kjer so se mladi lahko srečevali veliko. Beljenje koruze (kako lepo se je bilo valjati v ličkanju in dekletu za krilo zatlačiti perja), ko so “vršili1” žito, ko so “šopali2” sirek, pa ajdo, ko so pripravljali konopljo in lan, ko so žagali drva, ko so se zbirali na preji… Bile so to lepe prilike, da je fantu prijazen dekletov nasmeh postal še bolj prijazen! Čudno pri tem je, da so žito in ajdo želi ponoči, ob baklah. Menda je bilo dela toliko, da se ni dalo vse postoriti za dne. Sicer pa mladim je bilo to nemara še ljubše! Skoraj vsako tako skupno delo se je običajno končalo z zabavo. Gospodinja je postregla, s čimer je pač mogla, mladi pa so zapeli in zaplesali ob zvokih harmonike, tamburic, “muzik3”… Včasih se je našel kdo, ki je zaigral na glavnik ali pa je muzikanta spremljal na bršljanov list. Jazo pa je znal igrati hkrati kar na dvoje: na “muzike3 ” in gudalo. In je bilo veselje in sreče – kljub težkemu času! Da je bilo še posebno lepo, ko so “sprovajali4 ” dekle proti domu, po takem skupnem delu, poreko možakarji danes! Dvoje zaljubljenih je imelo končno čas samo zase!
Pozno v jesen, na začetku zime, so se dekleta in fantje zbirali na preji. Dekleta so morala biti urnih prstov, saj so bila pod budnim očesom gospodarja in fantov. Če je bilo dekle pridno, je to pomenilo več možnosti za možitev. Fantje so ob takem delu kaj malega postorili. V glavnem so kartali, se šalili z dekleti, jim tu in tam malo ponagajali in kakšno zapeli. Bolj kot delo jih je mikal konec večernega dela, ko so se lahko zavrteli s svojo ljubljeno in ji kaj lepega šepnili n a uho. Bili so to nepozabni dnevi, z veliko srečnimi trenutki.
Tako je minilo leto in vse se je začelo znova. Nekateri pa, če so bili tudi starši zato, so se našli za celo življenje. Prve simpatije ob srečanjih so prerasle v ljubezen. Porajalo se je novo življenje…
Ne tako daleč nazaj je bilo življenje vse drugačno. Veliko otrok v vsaki družini je pomenilo več lačnih ust… Saj se je nekaj pridelalo, a kaj ko si je bilo treba pritrgovati od ust, da so pridelke prodali in v času, ko služb skoraj da ni bilo, dobili nekaj denarja za “štivro (1)”, pa za obutev, olje, sladkor in sol. Večkrat lačni kot siti, so opravljali težka fizična dela, pa je zato razumljivo, da bi radi kaj “jakega (2)” popili, da bi bili močnejši. Tudi otroci so s slastjo popili vino, če so prišli do njega, da o odraslih sploh ne govorimo… Tako jim ni bilo nič kaj všeč, da se je tako hitro pokazalo dno steklenice, pa tudi “lajt (3)” je vse hitro presušil! Želja, da bi bilo vina in “rakije (4)” čim dlje, da bi kaj prihranili tudi samo zase, je doprinesla, da so mnogi postali prav iznajdljivi, kako priti do pijače.
Danes priletne gospe se živo spominjajo medvojnega žeželjskega mežnarja. Mož je imel “jako (2)” rad “rakijo (4)”. Tudi na cerkvi, na Žežlju ni mogel brez nje, ko so “curice (5)” lepšale cerkev za kak praznik. Steklenico “rakije (4)” je imel možakar skrito pod razkošno, dolgo Marijino obleko, ki je krasila njen kip sredi cerkve. Ko je mežnar segal pod obleko po svoj skriti zaklad, so dekleta ob tem nezaslišanem dejanju vreščala, trdno prepričana, da bo vse skupaj doletela huda kazen, da se bodo vsi skupaj – zaradi bogokletnega dejanja – pogreznili v peklenske globine. Pa se je k sreči vse dobro končalo. Mežnar je nekajkrat “potegnil (6)” iz steklenice in jo vrnil na staro mesto, saj je vedel, da je tam, kjer je bila, na najbolj varnem mestu in bo čakala samo njega.
Sicer pa je omenjeni mežnar, pravijo, v svoji mladosti s svojimi brati in sestrami opravili visoko šolo, kako priti do vina. Menda je, ko je oče za mizo – pred hišo – trdno spal, previdno iz njegovega žepa izvlekel ključ od kleti, kjer je bilo vino… Pot do raja je bila odprta. Mladi so se ga krepko “nacedili (7)", tudi na jutri niso pozabili. Natočili so si še prenekatero posodo in posodico ter steklenico – in si spravili pijačo. Ključ je gospodar dobil nazaj… Se mu je pa – čez nekaj mesecev – strašno čudno zdelo, kako da je sod tako hitro prazen!
Pri isti hiši so imeli še drugo skrito pot v klet. Gospodar je, ko je odšel z doma, vedno zaklenil vrata. Žejna mladež pa se je tokrat znašla drugače. Nad kletjo je bil bivalni prostor, strop so tvorili debeli plohi položeni prek tramov. Previdno so dvignili malo širši ploh in vrata v “nebesa” so bila odprta. Tokrat je bila rešitev boljša, saj so večkrat lahko prišli do sladke opojnosti. Le ploh je bilo treba lepo položiti nazaj, da ne bi gospodar kaj posumil. V težke dni je posijalo sonce in življenje je postalo lepše.
Drugje, pravijo, so znali priti do vina tudi tako, da so v zadnje dno izvrtali luknjo, si nastregli pijače, luknjico pa potem zamašili s plutovinastim zamaškom ali pa s koščkom lesa. Tako so goljufali drug drugega! Eni so prišli do “bogastva”, drugi pa niso in niso razumeli, kako more biti sod že prazen. V trdem boju za skorjo kruha, pa ni bilo časa za tarnanje. Treba se je bilo pehati naprej. Tudi take prigode in vesela pesem so doprinesli, da je težko življenje postalo lažje.
1= davek; 2= močno; 3= sod; 4= žganje; 5= dekleta; 6= srkniti; 7= napili
NEKOČ JE BILO VSE DRUGAČE…
Starejšim ljudem se zaiskrijo oči, ko človek začne z njimi pogovor o ne tako davnih časih, ko pa je življenje vendarle teklo čisto drugače kot danes. “Težko je bilo težko!” poreko. “Pa vendar je bilo lepo, saj si ljudje niso bili tako tuji kot danes. In veselja, petja ter sproščenega smeha je bilo obilo, pa smo srečno živeli, čeprav smo bili večkrat gladni kot siti” - nadaljujejo. Nemara imajo prav, saj se danes človeku, ki ima vsega dovolj za normalno življenje, često stoži po t istih časih.
Mladi ljudje so bili srečni, ko so se zbirali na skupnih delih. Začelo se je že na pomlad, pred Jožefovim, ko so komaj čakali, da jih bo kdo prosil za kopanje v vinogradu. Običajno je bila pri takem delu hrana malo boljša, pijače ni manjkalo, se je pa dalo tudi kaj zaslužiti. V času, ko še ni bilo veliko služb, je fantom tak zaslužek prišel še kako prav. Lahko so šli v nedeljo v gostilno, kjer se je pilo in plesalo. In ob taki priliki so lahko povabili na ples dekle, ki jim je bilo všeč, je pa željno čakalo takega povabila pred gostilno. Ko se je spuščal mrak, so morala biti dekleta doma! Hudo je bilo, če se je katera spozabila.
Mladina se je zbirala na sejmih. Bolj zato, da bi si napasli oči, kot da bi kaj kupili… Saj je bilo denarja malo! Je pa zato bilo veselje toliko večje, če je dekle od svojega ljubega dobilo lectovo srce s sladko zvenečimi verzi. Zaiskrile so se oči, zapelo je srce in si vroče želelo ponovnega snidenja! A kaj, ko so tudi o tem odločali starši in vse skupaj presojali preko dote in premožnosti dekleta in fanta.
Spet je postalo živahno ob košnji, spravilu sena in žetvi. Težaško delo je bilo lažje, če so se mladi malo povaljali po senu. Pravijo, da se je tudi peti dalo lepše, če so se strasti malo razburkale. Fantje so znali ponagajati dekletom, dekleta so ponagajala fantom, da bi se vse skupaj končalo z ubranim petjem. Ubrani glasovi so prihajali od vsepovsod in peli hvalnico življenju tostran in onstran Kolpe.
Na jesen je bilo skupnih del, kjer so se mladi lahko srečevali veliko. Beljenje koruze (kako lepo se je bilo valjati v ličkanju in dekletu za krilo zatlačiti perja), ko so “vršili1” žito, ko so “šopali2” sirek, pa ajdo, ko so pripravljali konopljo in lan, ko so žagali drva, ko so se zbirali na preji… Bile so to lepe prilike, da je fantu prijazen dekletov nasmeh postal še bolj prijazen! Čudno pri tem je, da so žito in ajdo želi ponoči, ob baklah. Menda je bilo dela toliko, da se ni dalo vse postoriti za dne. Sicer pa mladim je bilo to nemara še ljubše! Skoraj vsako tako skupno delo se je običajno končalo z zabavo. Gospodinja je postregla, s čimer je pač mogla, mladi pa so zapeli in zaplesali ob zvokih harmonike, tamburic, “muzik3”… Včasih se je našel kdo, ki je zaigral na glavnik ali pa je muzikanta spremljal na bršljanov list. Jazo pa je znal igrati hkrati kar na dvoje: na “muzike3 ” in gudalo. In je bilo veselje in sreče – kljub težkemu času! Da je bilo še posebno lepo, ko so “sprovajali4 ” dekle proti domu, po takem skupnem delu, poreko možakarji danes! Dvoje zaljubljenih je imelo končno čas samo zase!
Pozno v jesen, na začetku zime, so se dekleta in fantje zbirali na preji. Dekleta so morala biti urnih prstov, saj so bila pod budnim očesom gospodarja in fantov. Če je bilo dekle pridno, je to pomenilo več možnosti za možitev. Fantje so ob takem delu kaj malega postorili. V glavnem so kartali, se šalili z dekleti, jim tu in tam malo ponagajali in kakšno zapeli. Bolj kot delo jih je mikal konec večernega dela, ko so se lahko zavrteli s svojo ljubljeno in ji kaj lepega šepnili n a uho. Bili so to nepozabni dnevi, z veliko srečnimi trenutki.
Tako je minilo leto in vse se je začelo znova. Nekateri pa, če so bili tudi starši zato, so se našli za celo življenje. Prve simpatije ob srečanjih so prerasle v ljubezen. Porajalo se je novo življenje…