Pastirskim igram na pot...
Kje so tiste uglajene pastirske steze in stezice, po katerih so za tropom živine dan za dnem stopale bose noge pastirjev in pastiric? Kje so zdaj obsežne planjave na katerih je živina od rane pomladi do kasne jeseni mulila bolj ali manj bujne šope trave? Kje je zdaj tisti razposajeni vrišč in sproščeni smeh "govedarjev", ki so ob raznovrstnih pastirskih igrah včasih kar pozabili na svojo živino? Kje so zdaj tiste "plase", kjer so padale kobilke in je bilo treba uiti kobilkarju, ki te je lovil? Kje je zdaj vse to, kar je bilo mladim ljudem prava šola za življenje?
Sprijazniti se je treba z dejstvom, da tega življenja nikoli več ne bo! Slabe travnike je že davno zarasel gozd, živine po vaseh je čedalje manj. Če še kje pasejo živino, jo čuva električni pastir. Redki pastirji, ki morda še stopajo za čredo, pa si s slušalkami na ušesih krajšajo čas, včasih vzamejo v roke knjigo... Velik dolgčas je najbrž kriv (saj je tudi živine in otrok po vaseh veliko manj), da mladi danes nočejo biti pastirji. V zavesti starejših, pa se doba, ko so dan za dnem pasli živino, slika v najlepši luči. Saj! Lepa mladost je še lepša, če jo človek preživlja v druščini sebi enakih, če vsak dan zve za kako novo skrivnost, če lahko počne tisto, kar mu veleva srce...
Nemara tudi pastirjem ni bilo vedno lahko! Vstajanje navsezgodaj najbrž ni bilo prijetno in je moral oče večkrat povzdigniti svoj glas, da je mladi pastir- na pol zbujen- krenil za živino... Za jutranjo pašo je prišla šola, popoldne pa je bilo spet treba iti na pašo. Številna druščina, prevelika zagretost za pastirsko igro, pa je spet bila vzrok za nesrečo. Ko je bila igra najbolj napeta, je živina krenila v drago, kjer je rasla pesa, koruza... Drugič spet je požrešna liska požrla kos garderobe. Tudi je živina večkrat zbezljala in se porazgubila... Ko je moral pod večer vsak pastir zbrati svojo živino, se je često zgodilo, da je kak rep manjkal. Ob velikem negodovanju odraslih so končno ti morali priskočiti na pomoč. Tudi ni bilo prijetno, če je pastirje na češnji ali jablani zalotil gospodar. A nekako je bilo treba potešiti glad! (Če so šli "rabutat" krompir ali klas od koruze, so nekateri znali to tako imenitno prikriti, da se sploh ni opazilo, kje je bilo vzeto). Kasno v jeseni je pastirje zeblo v bose noge. Pa so se često pogreli tudi tako, da so stopili v pravkar iztrebljeni kravjek na paši.
Danes že malo osiveli pastirji, ki so se še igrali pričujoče pastirske igre, pri obujanju spominov na tiste dni, govore samo lepo o tistih časih. Prav nič grdih spominov na tisto obdobje otroštva ni ostalo v zavesti teh ljudi! Le kako, ko so poznali toliko pastirskih iger, s katerimi so si krajšali čas! Na paši so se družili, pridobivali spretnosti in uživali v igri. Včasih se je mladim pastirjem pridružil na paši še kak odrasel stric, ki jih je podučil, kako se tej ali oni reči streže in jim pokazal kaj novega. Malo starejši pastirji in pastirice, ki so bili že bolj izkušeni, pa so mladim včasih razkrili še kakšno skrivnost življenja, ki mamam in očetom ni šla iz ust... Tako je bila paša prava šola za življenje, kjer so se tkala in seveda tudi razdirala prijateljstva.
Od križev nekako pa do dneva mrtvih so pastirji pasli živino. Na križe so bili deležni slastnega obroka "pohank", na dan mrtvih pa so nesli s sabo na pašo obilno kosilo, ki so ga smeli zaliti z vinom. Nekakšna nagrada je bila to, ker so pridno hodili na pašo. Obdobje, ko je bilo treba hoditi na pašo, se je okoli 1. novembra izteklo. Z njim je bil mimo tudi čas pastirskih iger. Teh so poznali pastirji veliko! Sama vsebina iger kot tudi njihovo število govori o tem, kako iznajdljivi in domiselni so bili mladi ljudje na paši. Da bi otel pozabi bogato izročilo, sem okoli leta 1985 raziskoval pastirske igre na viniškem koncu in jih zapisal. Vaščanom Sečjega sela, Učakovcev in Sinjega Vrha se ob tem zahvaljujem za sodelovanje.
Mirko Bartolj
Sprijazniti se je treba z dejstvom, da tega življenja nikoli več ne bo! Slabe travnike je že davno zarasel gozd, živine po vaseh je čedalje manj. Če še kje pasejo živino, jo čuva električni pastir. Redki pastirji, ki morda še stopajo za čredo, pa si s slušalkami na ušesih krajšajo čas, včasih vzamejo v roke knjigo... Velik dolgčas je najbrž kriv (saj je tudi živine in otrok po vaseh veliko manj), da mladi danes nočejo biti pastirji. V zavesti starejših, pa se doba, ko so dan za dnem pasli živino, slika v najlepši luči. Saj! Lepa mladost je še lepša, če jo človek preživlja v druščini sebi enakih, če vsak dan zve za kako novo skrivnost, če lahko počne tisto, kar mu veleva srce...
Nemara tudi pastirjem ni bilo vedno lahko! Vstajanje navsezgodaj najbrž ni bilo prijetno in je moral oče večkrat povzdigniti svoj glas, da je mladi pastir- na pol zbujen- krenil za živino... Za jutranjo pašo je prišla šola, popoldne pa je bilo spet treba iti na pašo. Številna druščina, prevelika zagretost za pastirsko igro, pa je spet bila vzrok za nesrečo. Ko je bila igra najbolj napeta, je živina krenila v drago, kjer je rasla pesa, koruza... Drugič spet je požrešna liska požrla kos garderobe. Tudi je živina večkrat zbezljala in se porazgubila... Ko je moral pod večer vsak pastir zbrati svojo živino, se je često zgodilo, da je kak rep manjkal. Ob velikem negodovanju odraslih so končno ti morali priskočiti na pomoč. Tudi ni bilo prijetno, če je pastirje na češnji ali jablani zalotil gospodar. A nekako je bilo treba potešiti glad! (Če so šli "rabutat" krompir ali klas od koruze, so nekateri znali to tako imenitno prikriti, da se sploh ni opazilo, kje je bilo vzeto). Kasno v jeseni je pastirje zeblo v bose noge. Pa so se često pogreli tudi tako, da so stopili v pravkar iztrebljeni kravjek na paši.
Danes že malo osiveli pastirji, ki so se še igrali pričujoče pastirske igre, pri obujanju spominov na tiste dni, govore samo lepo o tistih časih. Prav nič grdih spominov na tisto obdobje otroštva ni ostalo v zavesti teh ljudi! Le kako, ko so poznali toliko pastirskih iger, s katerimi so si krajšali čas! Na paši so se družili, pridobivali spretnosti in uživali v igri. Včasih se je mladim pastirjem pridružil na paši še kak odrasel stric, ki jih je podučil, kako se tej ali oni reči streže in jim pokazal kaj novega. Malo starejši pastirji in pastirice, ki so bili že bolj izkušeni, pa so mladim včasih razkrili še kakšno skrivnost življenja, ki mamam in očetom ni šla iz ust... Tako je bila paša prava šola za življenje, kjer so se tkala in seveda tudi razdirala prijateljstva.
Od križev nekako pa do dneva mrtvih so pastirji pasli živino. Na križe so bili deležni slastnega obroka "pohank", na dan mrtvih pa so nesli s sabo na pašo obilno kosilo, ki so ga smeli zaliti z vinom. Nekakšna nagrada je bila to, ker so pridno hodili na pašo. Obdobje, ko je bilo treba hoditi na pašo, se je okoli 1. novembra izteklo. Z njim je bil mimo tudi čas pastirskih iger. Teh so poznali pastirji veliko! Sama vsebina iger kot tudi njihovo število govori o tem, kako iznajdljivi in domiselni so bili mladi ljudje na paši. Da bi otel pozabi bogato izročilo, sem okoli leta 1985 raziskoval pastirske igre na viniškem koncu in jih zapisal. Vaščanom Sečjega sela, Učakovcev in Sinjega Vrha se ob tem zahvaljujem za sodelovanje.
Mirko Bartolj
Kobilkanje - 1. varianta
Pastirji so našli kos lesa, ki se je razraščal na eni strani v tri stranske veje. Prirezali so te stranske veje in dobili kobilko. Kobilko so postavili na "noge" in ciljali vanjo s palico- z razdalje kakih 7 do 8 metrov. Če pastir kobilke ni zadel, je igro nadaljeval drug pastir. Če pa je kobilka padla, je pastir, ki je kobilko podrl, stekel po svojo palico. Čuvaj kobilke, imenovan tudi kobilkar ali poljak, je kobilko hitro postavil, nato pa skušal s svojo palico ali žogo zadeti pastirja, ki je stekel po palico, s katero je prej podrl kobilko. Pri tem je šlo za prave dirke, za tekanje in izmikanje. Če je poljak pastirja zadel, ga je zamenjal ulovljeni pastir.
Za igro so zarisali 3 vzporedne črte. Kobilkar je bil s kobilko na 1. črti, kobilko so ciljali izza 3. črte. Srednja črta je bila mesto, kjer se je pastir, ki je šel po palico, s katero je podrl kobilko, lahko ustavil in se odpočil- ko ga je "poljak" lovil.
Za igro so zarisali 3 vzporedne črte. Kobilkar je bil s kobilko na 1. črti, kobilko so ciljali izza 3. črte. Srednja črta je bila mesto, kjer se je pastir, ki je šel po palico, s katero je podrl kobilko, lahko ustavil in se odpočil- ko ga je "poljak" lovil.
Kobilkanje - 2. varianta
Pastirji so s štirimi zabitimi koli začrtali pravokotno zemljišče. Trinožno kobilko je kobilkar postavil ob eni stranici, pastirji pa so ciljali vanjo in jo skušali podreti iza nasprotne stranice označenega pravokotnika. Kobilko so ciljali pastirji s približno enakimi palicami. Poljak pa jih je, če so kobilko podrli in stekli po svojo palico, lovil s kapo. Če je poljak s kapo zadel pastirja, ko je iskal svojo palico in se vračal na svoje mesto, sta si vlogi zamenjala, sicer pa je igra tekla dalje s starim kobilkarjem.
Kobilkanje - 3. varianta
Za igro je bila potrebna trinožna lesena "koza" ter 9 označenih mest- po 3 v vrsti. Med vrstami je bilo okoli 3 m razdalje. Pastirji so izmenoma ciljali kozo. Če je pastir zgrešil kozo ali pa jo morda zadel, a ne prevrnil, je igro nadaljeval drug pastir. Kdor pa je kozo zadel in prevrnil, je stekel med označenimi mesti, kot da bi vozil slalom- po svojo palico. Čuvar koze- poljak, je najprej moral postaviti kozo, potem pa je začel loviti pastirja, ki je šel po svojo palico in ga ciljal s svojo čepico. Če je poljak pastirja zadel, mu je moral pastir dati 3 smrekove vejice. (Na začetku igre so si vsi pastirji skupaj pripravili smrekovih vejic, ki so jih imeli na kupu, na startni liniji.) Tudi je moral dati 3 smrekove vejice pastir, ki je zgrešil kozo. Če je pastir prišel do vržene palice in se vrnil na startno mesto, ne da bi ga poljak zadel s svojo čepico, je moral poljak dati pastirju 6 smrekovih vejic. Priborjene smrekove vejice je vsak pastir skrbno čuval, saj je bil zmagovalec tisti, ki je zbral 30 smrekovih vejic. Pri igri so bili pastirji pred linijo, ki je šla skozi prva 3 označena mesta, koza in poljak sta bila na tretji liniji. Označena mesta srenje linije so bile točke, kjer je bil bežeči pastir nedotakljiv, kjer se je med tekom lahko odpočil.
Prasičanje
Za igro so pastirji izkopali kakega pol metra široko in okoli 20 cm globoko jamo, ki so jo imenovali KOTEL. Na krožnici s premerom kakih 5 m so izkopali manjše jamice, ki so jih imenovali MASLO. Teh jamic je bilo za 1 manj, kot je bilo pastirjev. Vsak si je še pripravil leseno, spodaj zakrivljeno palico. Toliko pastirjev, kot je bilo MASEL, je manevriralo v prostoru med KOTLOM in svojim MASLOM. Eden od pastirjev pa je imel okrogel kamen ali okroglo leseno bunko, čemur so rekli PRASICA. Njegovo območje delovanja je bilo izven linije MASEL.
PRAŠIČAR, lastnik prasice, je skušal spraviti prasico v kotel, ostali pa so mu to preprečevali in hkrati čuvali svoja masla. Če je prašičarju namera uspela, ga je zamenjal pastir, ki ni bil dovolj spreten pri oviranju. Prašičar se je tudi rešil svoje nehvaležne službe, če je uspel vtakniti svojo palico v maslo katerega od pastirjev. Če se je to zgodilo, so tudi drugi pastirji hitro vtaknili svoje palice v masla. Pastir, za katerega masla več ni bilo, je postal prašičar.
Lastnike masel so na začetku določili z izštevanjem. Zadnji, ki je ostal, je moral biti prašičar. Če se je kateri od pastirjev naveličal, so ostali pograbili saboterja ter ga položili na kotel z obličjem proti zemlji (preje so čez kotel navzkriž položili 2 palici). Nesrečnik je moral "ljubiti" zemljo....
PRAŠIČAR, lastnik prasice, je skušal spraviti prasico v kotel, ostali pa so mu to preprečevali in hkrati čuvali svoja masla. Če je prašičarju namera uspela, ga je zamenjal pastir, ki ni bil dovolj spreten pri oviranju. Prašičar se je tudi rešil svoje nehvaležne službe, če je uspel vtakniti svojo palico v maslo katerega od pastirjev. Če se je to zgodilo, so tudi drugi pastirji hitro vtaknili svoje palice v masla. Pastir, za katerega masla več ni bilo, je postal prašičar.
Lastnike masel so na začetku določili z izštevanjem. Zadnji, ki je ostal, je moral biti prašičar. Če se je kateri od pastirjev naveličal, so ostali pograbili saboterja ter ga položili na kotel z obličjem proti zemlji (preje so čez kotel navzkriž položili 2 palici). Nesrečnik je moral "ljubiti" zemljo....
Citranje, patrkanje ali trčkanje
Narezali so si po 10 koščkov debla (sveže) stelje. Pripravljene "citre" so položili na hrbtno stran roke in jih vrgli v zrak. Z roko so potem skušali uloviti vsaj eno citro. Če jim je to uspelo, so nadaljevali, sicer pa je nadaljeval igro drugi. Vsak kos, ki so ga ulovili, so dali na stran, preostale citre pa so spet dali na hrbtno stran roke in nadaljevali z igro. Če niso nič ulovili in jim je vse padlo na tla, so rekli: "Kaplo ti je!" Včasih so imeli med citrami (ravno deblo stelje) tudi kralja (trije vrhi ) in kraljico (dva vrha). Ti dve citri sta imeli pri igri večjo vrednost. Prvi, ki je ulovil vseh 10 citer, je bil zmagovalec!
Citranje - 2. varianta
Iz praproti so naredili pastirji kratke paličice. Naredili so tudi kralja oziroma kraljico (3 oziroma 2 vrha). Za igro so rabili 6 citer (ravnih paličic) ter kralja in kraljico. Citre so vrgli v zrak in jih potem lovili na iztegnjeno hrbtno stran roke... Če je na roki ostal kralj ali kraljica, je pastir dobil 3 točke, za prestreženo citro je dobil 1 točko. Če ni ulovil ničesar, je izgubil 1 citro, pa- ko je nadaljeval- igral z eno citro manj. Zmagal je tisti, ki je ob prekinitvi imel največ citer, oziroma je imel največ točk.
Zibalka
Pastirji so se radi gugali na močnem srobotu, ki se je pletel na drevo. Če ni bilo srobota, so si naredili "zibalko" iz dveh močnejših vej brez, ki sta rasli blizu skupaj. Veji so povezali skupaj, se vsedli na mesto, kjer sta bili veji povezani in se začeli gugati. Včasih pa je ena pastirjeva roka držala vejo prve breze, druga pa se je oprijela veje druge breze- in guganje se je lahko začelo. Vse skupaj je šlo še hitreje, če je eden od pastirjev pomagal s tem, da je vlekel za stransko vejo veje, za katero se je držal gugajoči se pastir. Ja, včasih je prišlo tudi do padcev, a to ni preprečilo, da ne bi zibalke naredili znova in znova.
Maslo
Vsak od pastirjev je imel svoj nožiček, ki so ga metali proti postavljeni palici tako, da se je zapičil v zemljo. (Če se nožiček ni zapičil v zemljo, je nadaljeval z igro drugi pastir). Za kolikor se je nožiček zapičil v zemljo, za toliko so napredovali od mesta, kjer se je nožiček zapičil v zemljo, proti palici. Paziti so morali pri metu, da niso palice "prebasali", da ni nožiček "pristal" dlje, kot je bila palica. Tak met ni bil veljaven, z igro je nadaljeval drug pastir. Zmagovalec je na koncu tisti, ki je prvi prišel do palice ali pa ji je bil najbolj blizu.
Mera za razdaljo, od koder so pastirji svoj nožiček metali, je bilo določeno število dolžin izbranega nožička. Okoli postavljene palice so -pred začetkom igre- zasekali krožno ploskev, zemljo so obrnili z rušo navzdol. Temu delu okoli postavljene palice so rekli MASLO, tako so tudi poimenovali to igro.
Mera za razdaljo, od koder so pastirji svoj nožiček metali, je bilo določeno število dolžin izbranega nožička. Okoli postavljene palice so -pred začetkom igre- zasekali krožno ploskev, zemljo so obrnili z rušo navzdol. Temu delu okoli postavljene palice so rekli MASLO, tako so tudi poimenovali to igro.
Pikičanje
Pastirji- vsak sodelujoči v igri je moral imeti nožiček- so metali nožiček z raznih mest telesa tako, da se je zapičil v zemljo. Če se nožiček ni zapičil v zemljo, je z igro nadaljeval drug pastir. Ko je pastir, ki mu ni uspelo, spet prišel na vrsto, je nadaljeval od tam, kjer se je zmotil. Nožiček so metali z dlani (konica nožička je bila na dlani!), s hrbtne strani roke, s pesti, s konca prstov, s komolca (notranja stran komolca), z ramen, ter končno z vrha glave. Zmagal je tisti, ki mu je uspelo nožiček zapičiti v zemljo z vseh navedenih delov telesa.
Najboljši pri igri je ob koncu igre (skrivoma) v travno rušo označil krog s premerom 20 cm. Vanj je zabil približno 10 cm dolg klin tako, da se ni videlo, kje je. Zdaj so pastirji- po vrsti začeli previdno rezati travno rušo v označenem krogu. Pastir, ki je odstranil košček travne ruše, kjer je bil skrit klin (praviloma to ni bil zmagovalec pri igri, saj je ta vedel, kje je klin), je moral ta klin izvleči z zobmi. Ko je to delal, so se ostali pastirji razbežali, saj je "nesrečnik"- ko je klin izpulil- smel sodelujoče pastirje pri igri obmetavati z razrezano rušo.
Najboljši pri igri je ob koncu igre (skrivoma) v travno rušo označil krog s premerom 20 cm. Vanj je zabil približno 10 cm dolg klin tako, da se ni videlo, kje je. Zdaj so pastirji- po vrsti začeli previdno rezati travno rušo v označenem krogu. Pastir, ki je odstranil košček travne ruše, kjer je bil skrit klin (praviloma to ni bil zmagovalec pri igri, saj je ta vedel, kje je klin), je moral ta klin izvleči z zobmi. Ko je to delal, so se ostali pastirji razbežali, saj je "nesrečnik"- ko je klin izpulil- smel sodelujoče pastirje pri igri obmetavati z razrezano rušo.
Kamenčkanje
Za igro so pastirji skopali ne pregloboko, kakih 15 cm široko jamico z ravnim dnom, v katero so (na sredino) položili kamenček. Pri igri je vsak od pastirjev imel 5 kamenčkov. Pastirji so te kamenčke metali proti izkopani jamici tako, da so pristali čim bliže jamici, vanjo pa noben kamenček ni smel pasti. Če je kateri od kamenčkov padel v jamico, je moral pastir igro prekiniti. Ni bil uspešen. Za kazen je moral steči vračati živino, ki je morda delala škodo na njivi ali pa se je preveč oddaljila. Pastir, ki je kamenčke vrgel proti jamici tako, da noben ni padel v jamico, je potem z izkrivljenim kazalcem sunkovito frcnil vsakega od kamenčkov proti jamici; pri tem so ciljali kamenček, ki je bil na sredini jamice. Najbolj uspešen pri metanju kamenčkov in nato pri ciljanju kamenčka v jamici je bil zmagovalec. Za nagrado je dobil običajno pleteno košarico iz likovine, ki jo je že preje spletel eden od pastirjev.
Nebesičanje - gremo se nebesičat
Pastirji so v zemljo zasadili vejo s pristriženimi stranskimi vejicami. Teh pristriženih stranskih vejic je moralo biti toliko, da je bilo njihovo število deljivo s tri (torej 3,6,9,12,...). Šteli so namreč: PEKU, VICA, NEBESA- PEKU, VICA,... Prav na vrhu zasajene palice so torej bila nebesa, tam si je vsak pastir želel priti prvi.
Vsak si je pripravil iz vejice še kljukico, ki so jo pri igri obešali na (prirezane) stranske vejice zasajene veje. Kljukico si je vsak pastir drugače označil (morda z zarezami, z lupljenjem, z nekim vrezanim znakom), da je svojo kljukico dobro poznal. Za igro so rabili še na pol preklano, kakih 8 cm dolgo, leskovo paličico. Sedaj se je igra lahko začela...
Preklani paličici je pastir vrgel iz roke na ravna tla. Če sta obležali na tleh tako, da je bil viden les pri obeh, je pastir s kljukico po veji napredoval za eno mesto. Če sta paličici obležali tako, da sta kazali lubje, je pastir nazadoval za eno mesto. Pastir se s kljukico na zasajeni veji ni nikamor premaknil, če sta paličici padli tako, da je ena kazala les, druga pa lubje. Prvi, ki je s kljukico prilezel na vrh zasajene palice- torej v "nebesa"- je zmagal. S tem je bilo igre konec. Tedaj so se tudi ostali pastirji zazrli v svojo kljukico na veji in ugotovili, kam bodo šli po smrti...
Vsak si je pripravil iz vejice še kljukico, ki so jo pri igri obešali na (prirezane) stranske vejice zasajene veje. Kljukico si je vsak pastir drugače označil (morda z zarezami, z lupljenjem, z nekim vrezanim znakom), da je svojo kljukico dobro poznal. Za igro so rabili še na pol preklano, kakih 8 cm dolgo, leskovo paličico. Sedaj se je igra lahko začela...
Preklani paličici je pastir vrgel iz roke na ravna tla. Če sta obležali na tleh tako, da je bil viden les pri obeh, je pastir s kljukico po veji napredoval za eno mesto. Če sta paličici obležali tako, da sta kazali lubje, je pastir nazadoval za eno mesto. Pastir se s kljukico na zasajeni veji ni nikamor premaknil, če sta paličici padli tako, da je ena kazala les, druga pa lubje. Prvi, ki je s kljukico prilezel na vrh zasajene palice- torej v "nebesa"- je zmagal. S tem je bilo igre konec. Tedaj so se tudi ostali pastirji zazrli v svojo kljukico na veji in ugotovili, kam bodo šli po smrti...
Trden most
Dva pastirja, ki so ju imenovali sodelujoči pastirji- vodji pastirjev- sta se dogovorila za dva pojma: morda za med in mleko, morda za zlato in srebro ali za kaj drugega. Vsakega pastirja so nato spraševali, kaj mu je ljubše, katero stvar od predlaganih dveh ima raje. Tako sta vodji skupin dobila svoje pristaše. (Običajno so malo gledali, da sta bili skupini približno enako številni).
Skupini sta sedaj merili svoje moči. Vodji sta se postavila drug proti drugemu, za njima pa so se zvrstili preostali pristaši prvega, držeč predhodnika za pas. Na znak so povlekli vsak na svojo stran. Skupina, ki je drugo povlekla za sabo, je zmagala in si pela hvalo.
Skupini sta sedaj merili svoje moči. Vodji sta se postavila drug proti drugemu, za njima pa so se zvrstili preostali pristaši prvega, držeč predhodnika za pas. Na znak so povlekli vsak na svojo stran. Skupina, ki je drugo povlekla za sabo, je zmagala in si pela hvalo.
