Stari Mravinec
/ Mravinec Nikolaj 3.1.1877 - 25.11.1955 /
Čeprav že več kot 50 let počiva pri Sv. Križu na viniškem pokopališču, se ljudje na Vinici in v njeni okolici- zlasti pa še Sečani- kjer je bil doma, še danes živo spominjajo sečanskega originala- Mravinca Nikolaja. Srednje velik, čokat možakar z dolgimi rjavimi brki živi v zavesti ljudi spričo svoje šegavosti, dobrote, šaljivosti in radoživosti. Ko so ljudje obujali spomine nanj, ni niti en sogovornik omenil, da bi stari Mravinec komurkoli kaj žalega storil...
Spoštovanja vredno je, da je možakar ohranil življenjsko vedrino, ko bi marsikateri drugi obupal, klonil… Po težki preizkušnji 1. svetovne vojne se je srečno vrnil iz neprijaznih Karpatov. Razšel se je z ženo, potem pa doživel še kalvarijo, ko je po nesreči ubil krivolovca. Dobričina po srcu je nemara grozno trpel, ko je klečal ob umirajočem in hlipal: »Bratec, sem li te ubil?« Da ni bil on kriv smrti človeka govori tudi dejstvo, da ga niso zaprli! Je pa pravdanje požrlo ogromno denarja in stari Mravinec je moral prodati svoj del posestva. Ob prodaji si je do smrti zagovoril his in klet na Górici za vasjo. Ostali so mu prijazni, sončni Peski, kjer je doživel in preživel veliko srečnih dni. In, ni jih bilo malo /uglednih Viničanov, Sečanov in Drenovčanov/, ki so radi hodili k njemu na klepet, na možat pogovor, na dobro črno vino, ki ga je prideloval. Silno rado videni gost je bil tudi pri otrocih, pastirjih, vnukih…
Ko je, proti koncu novembra, pešačil mimo Barbar in Katarin, je rad zapel: »Katarina, Barbara, Mikulina sestrica!« Ja, pel je Mravinec rad…. Lep glas je imel in veliko pesmi je znal… Ljudje se ga spominjajo, da je rad pél »Zabučale gore«, »V Kani Galileji«, »O 12 apostolih«, »Bratec iz Ljubljance«… Globoko veren človek je bil! Pri Prokšeljih v Učakovcih je često molil rožni venec naprej, pa pri tem včasih kar preveč svetnikov in svetnic obiskal, da se je staremu Prokšelju že zdelo vse skupaj predolgo in ga je prekinil rekoč: »Miko, za danes bo to kar dovolj…!«
Spoštljiv odnos je stari Mravinec imel do vina… Pa ne,da vina ne bi rad ponudil prišlekom! Celo svojim vnukom je včasih ponudil malo preveč…. A ko sta Jože in Bine kar tako- meni nič, tebi nič- na dušek izpraznila kupici, jih je podučil, da tako pač ne gre! Vino je božji dar in treba ga je v kozarcu najprej malo popljuskati, vonjati in spoštljivo obračati oči kvišku- šele nato se kupica dobrega vina sme izprazniti! Če sta vnuka v nadaljevanju tako pila ali ne, mi ni znano. Se pa spominjata, kako sta, objeta okoli vratu- pojoč prišla s Pekov: »Bila sva na Peskih in pila sva sladkega vinca od starega Mravinca!«
Na kozarec vina, na čaj, na suho sadje je rad vabil ljudi, ki jih je srečal… Ko je želel s kozarcem vina »častiti« tudi viniškega župnika, ki je prišel mimo in mu je ta dejal, da bo drugič prišel, mu je stari Mravinec odgovoril: »Kako boste drugič, ko še niste prvič!«
Dobrega srca, kot je bil, je dajal ljudem, kar je imel… Ljudje so mu dobroto vračali z dobroto… Vabili so ga na dom, prinašali so mu hrano. Pedanten in natančen človek je bil, točno je vedel, kje je kaj. Če je opazil, da je bilo kaj premaknjeno, mu je bil to znak, da je nekdo- ko ga ni bilo doma- prišel v njegovo domovanje. Pač, ko mu je prinesel kaj za pod zob…. Zdoma je bil Mravinec večkrat, občasno je ob taki priliki spil tudi kak kozarec čez mero. Takrat se je jezik še bolj razvezal, pa je sosedi, ki mu je obljubila ocvirkov, a jih je dala drugemu, zapel, ko je šel mimo njene hiše: »Meni si obečala, njemu si pa dala!«
Drugič, ko ga noge niso prav ubogale, je- vračajoč se domov- brundal predse: »Jadna mi vura! Vince sladko, to teče gladko, a mene riva v blato.« In ko je nadaljeval pot, pa ni in ni šlo naravnost, je zapel: »Včeraj sem en vogel zrušil, danes sem več dva!« Sploh je bila ena od zanimivih lastnosti starega Mravinca, da je znal veliko pesmi, sem in tja je pa tudi sam kaj šaljivega zložil…. Bil je zelo veder in zgovoren človek. Ženskam, ki jih je srečeval, je dobre volje pel: »Tvoje lepe rokice, tvoje lepe nogice…!« Ali pa drugi: »Névesta, névesta, pridi k meni, se boš malo počila!«
Najraje je zahajal k staremu Jugatu na Drenovec, pa h Kovaču na Vinico, rad je bil tudi v družbi starega Radoviča iz Sečjega sela. Skoraj doma pa je bil pri Prokšeljih v Učakovcih. Hčerki Danici je v šali dejal, da naj pride k njemu na Gorico. Če ne bo kaj prav, bo ja imela čisto blizu nazaj, na stari dom! »Nu, da, nu- da! Porežite malo ono Agato na šporhetu!« Smejoč se, je stara Prokšeljeva mama potem zares »porezala« pečeno kokoš in mu jo ponudila. Gospodar je prinesel še vina in Mravinec se je zadovoljno gladil po bradi in trebuhu ob tako obilnem obroku. Sicer pa tudi k hiši ni prišel praznih rok…. Običajno je prinesel pol litra svojega črnega vina, da bi ob odhodu brez sramu gospodarju dejal, da naj mu za domov natoči malo večjo »flašo«. Prokšeljevi so ga radi imeli in ga sprejemali odprtih rok. Če ga ni bilo več dni na spregled, so mu Prokšeljevi fantje prinesli hrano na Gorico. Po kakšnem večjem slavju v mlinu, pa je Mravinec sam prišel na ostanke, ki so mu jih pustili. In če mu- malo za šalo- niso takoj ponudili, kar je ostalo od pečenke, je stari Mravinec dejal: »Nu, da! Kje je zdaj ono kórito?« Veselo so se mu svetile oči, ko je užival mastne ostanke!
Posebno radi so starega Mravinca imeli otroci in pastirji. Že njegovo domovanje na Gorici je bilo nekaj posebnega! Možakar je imel za posteljo debelo izdolbeno deblo drevesa, po stenah pa toliko zanimivih stvari! Bile so tam trofeje divjadi, pa venci in venčki divjih rastlin, šopki zdravilnih rastlin, pa zanimivo oblikovane korenine in veje dreves, pa iz gozdnih sadežev izdelane živalce… Za mizo je bila pred vhodom prirezana krošnja drevesa, ki se je naslanjala na nekaj prirezanih vej… In klopi okoli so bila zavita, obrezana debla… Z odprtimi usti so ga poslušali, ko jim je- na zanimiv način govoril, kako je narobe naše življenje… »Človek bi se ja moral sto let učiti, potem naj bi sto let to rabil, a še vedno bi bedast umrl«- je povedal. Ko je mladini postregel z okusnim suhim sadjem, ki so ga smeli v njegovi péčnici včasih celo obračati, jim je povedal še mnogo življenjskih resnic… Ob tem jim je skuhal čaja, jih gostil s sladkim sadnim moštom, včasih jim je celo dal kuhanega vina- da je grd dan na mah postal lepši. Pri njem so si lahko izposodili oglja, da so si na paši zakurili ogenj… Drugič se je, dobrotljivi stric, kar iznenada pojavil pri njih, na paši. Obstopili so ga, ko si je vihal dolge, rjave brke in hvaležni zrli vanj, ko jim je spet kaj novega povedal: kako se prav speče klas koruze, pa krompir, jabolko ali kostanj. Pa so potem poskušali to narediti še sami, a pečeno nikoli ni bilo tako dobro, kot če bi sadež spekel stari Mravinec. Razumel je mladino in ta ga je spoštovala in rada videvala.
Drugi del njegovega kraljestva so bili bližnji Peski, kjer je bil njegov glavni vinograd. Ljudje še danes porekó, kako skrbno je obdeloval svojo reber… Čistil je, pobiral kamne in kamenčke in ogradil svoj mali raj tako, da še zajec ni mogel noter. Med kostanjevimi letvami je bilo prepletenega kopinja, pa brinja in drugih vejic. In je čuval svoj vinograd tako skrbno, da je vedel skoraj za vsak grozd. Saj ni bil skop, a vendarle je raje sam dal človeku grozd, kot da bi si ga ta utrgal. Še raje pa je videl, da so grozdje obiskovalci pustili pri miru, saj se mu je zdelo več vredno, če prišlekom ponudi vino! Veliko časa je prebil tu, pa je zato tudi na Peskih imel streho… Če pa se je komu, ko ga ni bilo doma, uspelo prebiti čez visoko ograjo v notranjost, je stari Mravinec, ko je zvedel, kdo mu je delal »škodo«, dejal: »Nu, da! Kako si le mogel priti nutre!«
Še danes so na Peskih déli kostanjevih letev, ki pričajo o tistih časih, ko je tu prebival zanimiv možakar, ki ni niti v poznih letih zgubil smisla za humor. »Evo vam Mravinca, brez klinca!«- se je šalil med ljudmi, ko je prihajal iz bolnice domov. Ljudje so se mu smejali, ne vedoč, da možakar govori čisto resnico. Ko je kmalu nato, zaradi težke, neozdravljive bolezni umrl, so se spomnili tistih njegovih besed. 1955. leta- na jesen- je stari Mravinec umrl. Posebnež, kot je bil, pa bo še dolgo živel med ljudmi tod okoli! Zaradi vsega povedanega, pa tudi zato, ker je znal imenitno igrati na »muzike«. In tudi zato, ker je dobro vedel za mejnike svojih in sosedovih parcel, kar je mnogim, ki niso bili preveč skrbni gospodarji, večkrat prišlo prav!
